Spet je noč in vsak korak,
žalostno zavit je v mrak,
spet so solze v očeh
in mraz v kosteh.

Nikoli nisi sam.
Vedno ti nekdo ponudi toplo dlan.
Mogoče sreča je, le korak od tebe stran.

[Dej poskuši me ustavt, da lahko najprej bom letu
in poskuši mal zavirat predn bi se kam zaletu.
Kaj ti še ni jasn, da te rabm tle na tem planetu?]

Včasih v samoti gledam zvezde in...[nehote]
vidm luno, vidm tebe [kot, da še]
še si u mojm srcu, v mojim mislih [sanjam te]
Nism hotu, da končal bi se!

On, ki gleda nas
on, ki vse nas pozna
kdo je on
kaj je on.

On oče je,
oče vseh laži
ki gleda nas,
sedeč v temi.

do gležnjev
mi stojiš v prsih
slonokoščen
lomiš rebra

iz tvojih ran
teče moja kri,
iz mojega popka
tvoja popkovina

O sladko življenje,
ki morje tegob
nastavljaš mi nasproti,
zdaj kamen moj
izbrušen je, diamant sveti
se trden, najtrši kar tvari
je na Zemlji, ne zlomi ga
ost, a žarek sonca se
na njem odbija,
od mene stran si hoče
in k meni spet zavija;

Odpadlo listje, gole krošnje so dreves,
kot da pred spanjem, počitkom je ta svet,
bo sneg prekril naravo, sever bo zavel,
ogenj v kaminih v pečeh nas bo le ogrel...

Hladen dan bo, bo zemlja mirovala,
da spet topleje bo, na daljši dan čakala,
hlad ledenih sveč bo sončen dan pregnal,
ko iz pod snega bo prvi zvonček vstal .

Prisluhni nočni pesmi, nikoli ne pozabi,
skrivnostno teče, v pesmi k sebi vabi,
ko žubori, deroča, Mura spet sanjava,
vabljiva, očarljiva, z odsevom zvezd,
ko gostje, jo spremljajo na pot v noč v svet.

Se lesketajo zvezde, ko z luno obsijana,
poslušam jo, je spet živahna, razigrana,
neskončno pesem nosi skozi čas, ravnico,
panonsko, si utira pot med jelšami, topoli,
vrbami, zazdi se da z njimi poje, govori...

Ne kralj, ne cesar želel bi kdaj biti,
ko vse se klanja ti, tesnobo skriva,
skrbi žal narejen nasmeh prikriva,
proč od resničnosti prerad odriva.

Saj krona že so mi cvetlice iz gora,
okras cvetočih jas najlepši, jih ima
ko pa ozrem se iz gora na morje,
v soncu objema obsijano me obzorje.

Taka žalostna muzika
In lep dan
Vse se zdi spokojno
Še časi se
Ustavijo

Takrat zapreš oči
In pomisliš na modro nebo
In ptice

Čisto nič ni takrat narobe

Nikomur nisem podložen
mislim, kar dan zapove
moj čas se v srcu odvija
želim, da se vsak to zave.

Ne vtikam se kjer mi ni treba
opazujem ljudi s strani
prenašam nepravdo z mirom.
čeravno me to žalosti.