Nezadovoljiva ljubezen na prvi pogled,
nevzdržna potreba ob misli nate.
Sediva ob reki
in gledava poljub dveh rek,
ki postajata eno
in komaj še zadržujem svoje občutke.

Na pečini svojih čustev
mirno stojim.
Pripravljena, da vzletim.
Da se z vetrom dvignem k sončnemu nebu
in varno pristanem v tvojem objemu.

Na vrhuncu svojih sanj
vrtim se,
srečna kot še nikoli,
ko se znajde moja roka v tvoji
in zapleševa najin ples ljubezni.

Brez pomena je ta glasba
Ki v srcu mi igra,
Ni več dvoma, to je kazen,
Za vse grehe tega sveta.

Ni več sonca, ki bi dalo
Vsaj malo topline mi,
Ni več pesmi, ki delila
Z menoj bi dneve in noči.

Prislonjen ob drevesno deblo poslušam...
zvok vetra, nič drugega ne slišim.
Če bi bila školjka, bi slišal ladje,
šumenje morja, valov, galebe.
Preselil bi se v preteklost,
prisluhnil in poslušal,
zaživel s spomini,
v sedanjosti
skozi čas.

Čemu se štorklja vrača na isto mesto
Čemu so lasje, če jih le burja boža
Čemu je zemlja, ko v njej ne raste roža
Čemu besede, če se vse pove z eno gesto?

Čemu vrhovi, če na njih ne stopi noga
Čemu  globeli, ko v njih le dere voda
Čemu šivanka, ki dela, kot veli ji moda
Čemu je ducat mož, a le ena žoga?

Ko je avra tvoja mojo vzela,
kmetica je na njivi osat plela,
se zbodla in sočno je zaklela.

.

Sedaj stopam po svetu brez nje, siromak,
s trnjem v duši, vsak dan je dnevu enak,
opica olupek vrže-spet bom padel, bedak!

Ne išči brez v ranem jutru jeseni,
Ne išči klobukov, le kaj bi z njimi pokrival
Ne išči sena, ko so travniki zeleni,
Ne išči mene, ko bom nove strasti odkrival.
So breze v belem dimu pod nebo izpuhtele,
Glave majave, brez senc po svetu tavajo,
Besede v travi, so kmalu izzvenele,
Roke moje, v novem slogu zdaj plavajo.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Njegovih prioritet.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Lačna njegove bližine.

Čakala je.
Na koncu vrste.
Vdana in potrpežljiva.

Sonce počasi zgublja svoj sijaj,
kaj nisi še opazil,
kako oblak, ga je preplazil,
mu žarke je pospravil za topli maj.

So cvetlice in rastline vse počasi zbrane,
da še žarki vsi posijejo,
nato pa v zavetje se poskrijejo,
saj zaradi dolgega poletja, vse so že zaspane.

razprl si dlan
zaprhutal s krili
ptice selivke

v kotičku srca
pozabljen čopič
prazna paleta barv 

narišem solze
barve kapljajo
oblečem se v otožnost