Pomirja duše  mali plamen sveče,
ki tu gori pri meni, ne tam zunaj,
intimnost daje mi, da premišljujem
o vseh tistih,
ki so dragi mi bili,
a so odšli v spomin.

Duše so vse samorastne
zavedajo se svojih stanj,
zato prihajajo na zemljo,
v telesu žele priznanj.

Tu na tej živahni obli
delnih duš je na pretek,
to so moči mrtvih bitij,
čakajoč svoj tok, nov vek.

Preveč je besed,
krasno zvenečih,
v ustih,
kot v vetru
listje dreves,
šelestečih,
med zobmi,
kot potok deroč,
žuborečih.

Zavijem se v koprenasta občutja
Vonjam eteričnost darežljivosti
Izginjam v pulzirajoči
soodvisnosti

Tenkočutno se zazibljem v predanost
Žarčim prilivanje na obgorelo netenje
Lastim si  samozadovoljstvo
tvojega telesa

Sem srečal starca, bil modrec zrelih let,
obhodil, videl že je celi ta naš svet,
kaj v sebi čuva, najraje ima, neguje,
ko sam po svetu hodi, povsod potuje.

Zamislil se je, namrčil si obrvi je rekoč,
življenje lepo, še slajša mirna noč,
prisluhni v stiski, ne oziraj se okrog,
da služi v zdraju par ti tvojih rok...

minut nazaj

Prišel sem, da prižgem svečo,
Da zamenjam uvele rože s svežimi.
Krizanteme, vrtnico...nagelj.
Da obudim spomin na najbližje,
tiste, ki so mi v življenju pomenili vse.

Malo postanem.
V sivino pogledam,
danes je tukaj
namesto neba.

Si zame povsod.
Kamna ne božam.
Ne jokam na grobu.
Jaz ne, mamica!

Drobni beli cvetovi šmarnice,
dotik zgodbe, duh prave solzice.
Objem nežnosti čez Slovenijo,
kot svitanje zorne jutranjice.

Skrivne govorice rož hranijo
za vrnitev srčno domišljijo.
Zdaj bo še trta in ptica sveta,
da tudi zvezd ne porazdelijo.

Muca si je obula copatke,
devetkela prazen trup na petke.
Takoj je prišlo do doživetja,
saj je dobila vlogo grizetke.

Nič se ni sramovala početja,
brez odnosa pač ne dobiš vnetja.
Besede hitrih črk ne bolijo,
če so krč dolgočasnice skritja.

Vržeš kozarec
v kristalni večer.

Zavpije en krik,
zgolj en, razbit in oster.