So rekli, da našel je svojo kraljico,
a kdo je resnici pogledal v obraz?
Kraljica je plehkih utvar mirna skica.
Kar išče in rabi in hoče, sem jaz ...

Zato, ko dan zblojen potvarja bleščave,
in v temni samoti srce se odpre,
me vedno poišče tam, kjer tiste trave
pod nama v preprostejši lat zacvete.

Vseeno če modrec si ali bedak,
če si kraljica, poet, krt, berač,
te zmeraj iz kroga v nov tokokrog nosi
in vedno si le sam sebi enak.

Razen, ko kaj te odpne od rastišča -
mogoče preboj iz vsakdanje brzine,
morda le skrivnost sanjske vsebine.
Ne rabiš trezorjev posvetnega blišča,
le drobcen smehljaj in prostranost igrišča.

Gledam jesen,
se z barvami trudi
in še čutim sonce,
premalo mi nudi.
Draži me veter,
me nosi okoli,
zemlja že vlažna
diši mi po smoli.

Prav vse znaš sam.
Nič te ni sram,
da vsak nasvet spregledaš.
Oprosti nam,
občutek imam,
da sebe že najedaš.
Kar sprosti se,
saj mine vse,
že jutri ti bo bolje.

Danes je prav takšen dan.
Spustila sem vse žaluzije.
Rada bi, tako kot včasih.
Zaplavala na krilih domišljije.

Čeprav mižim, ostajam tu.
S tesnobo, ki se v pore je zarila.
V čevljih težkih, v stvarnost prikovana.
Res ne vem, kdaj sem izgubila krila.

Vse gre preprosteje, kot pa izgleda,
če malo pokukaš v sosledje stvari.
Nič ne izgine, čeprav čas razjeda
in svet gre naprej. Pa kaj, če boli.

Nič ni tako, kot si je želela,
hotela je, da bi se v redu izšlo.
Potem pa jo skrita je sila zaklela -
kar je izgubjeno, ne bo najdeno.

otrok se je odločil
priti na svet
ne
vanj je bil vržen

zajoka
to je odločenost: tu sem
ali strah: kam sem prišel

Ko zemlja jemlje,
se trenutki nežnosti razletijo.
Dolgi pogledi se vase zameglijo.

Pod rogovjem življenja
občutek vseprisotnosti temne roke.
Korenine spominov kapljajo, globoke.

Izbrisani spomini ostajajo
v kapljah noči odprtih zenic.
Tekoči biseri razdalje podajajo.

Zasul vas bom z lepoto,
vi, ki cenite grdoto.

Napisal bom tisoč lepih pesmi,
da temne misli odletijo,
tja, kjer nazaj jim ni poti.

Zasul vas bom z ljubeznijo,
ki jo moje besede sevajo.

Ti.
Razlog, da zjutraj odprem oči.
Strah ostaja...
Strah, da se bo vse spremenilo.
Kot vedno...
Vse prelomilo.

To je nekaj novega zame.
Čutim te tako v jetrih kot v pljučih.
Vsepovsod.
Pogrešam te.
Že minuto po tvojem odhodu.