;)

Tvoj bled obraz,
kot heroin v žilo.
Pusti to.
Saj bo minilo.

Radovednost ali privlačnost?
Zakaj?
Mogoče drugačnost?
Hiter začetek in hiter konec.
Še dočakaš maj?

Pravimo, da živimo v svobodnih časih,
zakaj torej, pazimo na besede?
Ne, to ni olika, ampak naših
želja in dejanj prepovedane vede.

Govori le, kar je po godu veličin,
teh samooklicanih velikanov,
katerih bistvo je last materialnih dobrin,
bitja kot trume črnih orkanov.

Nerazumevanje starih vrednot,
to je prihodnost človeštva?
Izmišljanje lastnih življenjskih togot,
nov prihod prekletstva.

Ne vidim, ne vem sprememb,
množično uničenje sla.
Ti ljudje, nevredni omemb,
brez volje in želja.

Šum...ta zamolkel, a bučeč šum!
Toliko nizkotnosti, toliko bede.
V izolaciji lahko gledam, kako gnije um
-nekdaj veličastni-povod za izgrede.

Samo podoba naseljuje svet,
svet brez podobe je prazen nič,
le ugovarjaj, profesor, s katedre,
ne zmoreš podobe v zanko ujet.
Samo podoba je
in kroži, kakor jastreb sredi gora
okoli mrliča,
samo podoba je
in gleda me v hladna bela lica,
pozdravljen govoreči!

Produkt mojega uma,
ritem moje besede
in trenutek v katerem jo živim
- podobo,
kako barvita si, podoba, v nešteto barvah
se mi lesketaš, kako siješ in kako si
temna obenem, kako mi svetli ogenj daš,
a ne vem ti izvira podoba,
ne vem, kod pritečeš na dan, in ne vem
ti izliva podoba, kdaj pustiti te moram

Mesnina me je vsegá pobila,
ko brez potrebe rinil sem v breg
zadihan ves kot staríkava kobila
opomnil me na to je tek.

Tako je to, če si se odločil
teči nekam, da dosežeš cilj
telo te pa po svoje svari,
normalno dihal boš le nekaj milj.

Zasnežene gličave dišijo,
še po suhi jeseni,
dimi begotni minijo od ostrešij
v hladno jutro.
Delamo železnico in se znojimo, naš pot, solze naših teles, železno cesto gradijo,
vodijo misli čez in čez, do ledenikov,
kjer se izgubijo.

Puščoba, sama puščoba,
siva pokrajina,
trohnoba, sama trohnoba
v drobju mojga spomina,
brezglavo mi dirja sivi konjič prek polij,
brezglavo, na giljotini, mrlič
ubira strune pozabljenih gosli.