da je ne mara,
da jo vara

iz oči ji molze
že tako velike solze

jo preizkuša
ne posluša

da živi v drugem svetu
da gleda nage babe po netu

Črno bele tipke v črevesju
določajo globino solz

potopiti se v žalost
je še zmeraj lažje kot razpreti krila

lasje spleteni v loke
igrajo na strune bojazni 

Telo vsebožje vidne veličine
sestavlja ga prav vso vesolje
sedem centrov neizmernega telesa
združuje moč Njegove volje.

Učimo se z lastno željo
ujeti z Njim se v svobodi,
ko bo dosegla duša čistost
ji bo dopuščeno, da druge vodi.

Tam nekje
med sadovnjaki
slišal se je
otroški jok to ihtavo dete
moški bo nekoč
z gozdovi
travniki cvetočimi
se spoprijateljil
tekajoč
šel v življenje

Srce Srečka Kosovela smrdi kot tri tedne stara jetra v izštekanem hladilniku. Njegove noge so bile že petdesetkrat umite odkar so izstopile skozi nebeška vrata. Z rednim prizadevanjem mu je uspelo spremeniti vonj mladega telesa. Namesto svežega pota teče lepljiva mešanica rumeno-sive barve.

Danes pada dež.
Pa saj ne umira svet.
Samo potiho joka.

Samo potiho joka,
glas je utonil v vlago,
brezbarvni pogled.

Brezbarvni pogled
čaka na jutrišnji dan,
na pridih sonca.

Prisluhni tišini, ki govori,
ko v jesenskem meglenem jutru v gozdu,
polzi po listju rosa kot solze,
nato pa ti drevje nasuje listnato preprogo,
ki jo jemlje čas, minljivost.
Le šum listja po katerem hodiš bo govorilo...
toda ko obstane tvoj korak, se ustavi tvoj pogled,
bo slišati kapljanje rose, tvoj dih, utrip srca.
In ko več ne bo slišati utripa tvojega srca,
se bo rosa spremenila v solze,
gozd bo jokal za teboj...

Če bo moj, ga bom ljubila
vedno, zmeraj in povsod.
Mu bom tisto govorila,
kar bi slišal rad gospod.

Nikdar ga ne bom snubila,
ker se noče dat ujet.
Mu bom vedno na uslugo,
moja dobrota bo šla za med.

Se razume, da bom zvesta,
si šelela Njega le.
Pametnega, dišečga, lepga
tazga svet ni videl še.

Veter zavija skozi meglene vogale,
Kot temno morje, ki zaganja se v skale,
Krošnje dreves godrnjajo zvoke,
Šumijo in tihe spuščajo stoke...
Vse je napeto, tiho temačno,
Niti žarki ne prebijejo skozi nebo se oblačno...
Kot da vse mesto,udano v usodo,
Brez smisla le spi...

Tok tok
trkam
na vrata
onostranstva
v kostumu
klovna