Nekakšno pisalo, priraščeno
k moji roki kot orožje
za preživetje.

Že skrhano.

Njegove,
od zadnje ledene dobe
do kosti obrane
besede.

Dolga, krvava zgodovina molka
pojasnjuje to krčevito,
kriptično sled pisave,
ta strah pred belino.

Mati so mi limono v čaj dajali,
a jaz sem to grenkost občutil,
kot bi življenju vso bridkost dodali
in sem od žalosti zatulil:

- Mati, nehajte limono v čaj stiskati,
saj bom drugače še izbruhnil v jok! -
Oni pa se začnejo mi smejati:
- no veste kaj, saj je samo limonin sok! -

Takole gre, z vrtnico v zobeh.
Rekla mi je - gusar mojih ledij –
in tisto noč sem potem doživel
svoj prvi brodolom.
Sanjal sem otok zakladov
in vsako jutro sem se znašel
v njegovi zeleni senci.

Z ustnicami, zažrtimi v led,
tako hladno kot zdaj
mi ne govori več!

Ne s to rastočo snežno kepo
v grlu, ne s tem jezikom,
mravljinčastim od molčanja.

Saj vem vse, pravdobro te poznam-
pesem ti drhti v ustih, pesem,
ki te je grela, ki ti je pela...

Kristali, ki si jih drobil z zobmi
za bolj krvav nasmeh:
tako se ti nekoč izmakne nebo;
kjer je jezik čutil svoj konec,
se zdaj odpira brezno –
omrtvičen molk.

Kristali in še več strtih src:
sestavljajo se spet nazaj
v tvoji krvni sliki;
obrambni mehanizem,
ki ga pozna smo tvoja,
(rečeno metaforično),
samo tvoja –
0 negativna skupina.

Ko sonce skozi reže
v sobo vdre rdeče
in v zibelko zareže
se ostro in boleče,

zapoj, o, Vesna mila,
nam blago jutranjico
in z njo nam, nežno, vila
odstri bledico z lica.

Poj o dobroti sonca,
ki se daje za vse nas,
o ljubezni brez konca,
naj poje tvoj beli glas.

Predirljiv zvok tovarniške sirene:
pavza; vsi stroji potihnejo na mah...
Tako en dan resnično onemeli
so nenadoma za »nedoločen čas«.

Iz te livarne, mrke in meglene,
so zdaj nekoč šli vsi na čik, veseli,
ker bodo duše, prašne in ognjene,
si spet vse z nikotinom odrešili.

A zdaj, skoz mrak, med škripci in dvigali,
tu en samcat žarek tli, mrliško bled,
kot duh vseh, ki so odšli. Tam lazi
miš. Tam prah se dviga s tal in briše sled

Sam samoten gre čez polje;
v srcu žalost in bridkost!
"Pa zakaj tak slabe volje
gre po polju skoz in skoz?"

Eh, zato, ker nima ženke,
to mu jemlje vso radost;
žanje le preslice grenke,
težka, bogme, bo starost!

Moje solze so postale moj kruh.
Dan in noč ga uživam jokajoč.
Počasi tonem v strašen brezup,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Moj obraz je potemnel od jeze,
moj glas je ohripel, moj pogled je strog,
vse globje se v lasten srd pogrezam,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Moje oči živijo v temi,
kot slepec se vlačim, spotikam povsod,
rad bi spet našel pot nazaj k tebi,
iz brezna te kličem: kje si, Gospod?

Zakaj, zmeraj kadar jo srečam
pozabim vse človeške jezike
in postanem nem?
In ona nikoli ne izve,
kar hočem, da ji povem.
Morda pa moje srce govori le jezik gluhih
in ona, neuslišana, to ljubezen sluti?
Ah, ne to moje ubogo srce
samo od strahu onemelo je;
kadar sva sama se spet opogumi
in mi šepeta, da jo ljubi!