Odprla dlan je vila srčna , rodilo se je dete,
podarila ji bo v življenje mnogo zdravja, sreče...
sladak nasmeh, solz sladkih ji obeta,
brez bolečin njen čas otroška leta.

A le kako otrok bo srečen ločil dobro naj od zla,
kaj slabo je žal treba bo da še spozna,
Morda v dar bi grenkih solz za ščep še podarila,
da solze bi oblile deviško čista lica mila ...

Prevzela roža me, njen cvet vabljiv,
čarobnih barv, postal je poželjiv,
ko gledam jo, je kakor sanje,
v lepoti, vonju me objame.

V lepoti iščem ideal čistosti,
kot rosen cvet minule je mladosti,
ko solze vselej so se posušile,
v srcu brazd nikoli ne pustile...

V brezbrižju vsakdana, v lebdečo preteklost
na platnu se barva preliva.
Stkano bilo je na statvah prastarih,
ko mehkost bila je še živa.

V okvirju prežrtem od svedrčkov časa
še vpeta je njuna podoba,
zabrisana v tone vseh barvnih odtenkov,
obris star beži preko roba ...

Ko mi stopinje postanejo pretežke,
se ustavim.
Gledam te. Gledam.
Skozi meglo,
ki mi prekriva pogled,
vidim vprašanja in dvome.
Prikrade se mi zvok tipke klavirja,
ki je izgubila svoj dih.
Zaprem oči.
Konjugacija ostanka trenutkov brez prilike.
Otrpnem.
Ko zapornice popustijo,
se vsuje plaz kristalov brez usode.
Stojim tam, sama v sebi.
Misel postane plašč,
ki skriva barve turkiza z ostrino izreka kaosa.

Tako polna, nežna pesem...
a tudi težko razumljiva,
tistemu, ki jo prebira ležerno,
je kakor neodprta školjka z biserom..
a vendar občudovanja vredna,
nostalgij polna, topla,
imen, časa v katerem živimo.

Spet Laura, dekletce mami jezi,
nič kaj lepo, da vedno kriči,
ko umazanih rok k jedi hiti,
prav malo ji voda, milo diši.

Zdaj čistih je rok se baše za tri,
vsega premalo za jesti se zdi...
čeprav ji trebušček že ves ji napet,
v resnici res pravi je sladkosned !

Zaplavaš v življenje, ljubezen in srečo, ko si še tistih rosnih let.
Polna si upov in hrepenenja, da okusiš ta lepi, rožnati svet.

Načrti, projekti, ideje brez meje, prestopila sedaj si večnosti prag.
Tu je zdaj On, nisi več sama pomagal ti bo preplavati svet.

Meči in veternice, boji in roji nekih črnih nadležnih muh.
Ničesar ti ne morejo, ukrasti ne zmorejo, življenje je en sam sončni vrt.

V iskanju poti do tvojih razmišljanj
mislim in pišem kratke vezi,
one budijo v tebi občutja
obenem gladijo med nama čeri.

Malo jih čuje bol tistih krikov,
ki utopljeni med nami leže
ostajamo nemi nemočni otroci
ne znamo prisluhniti bolu drugje.

a:
potrebna bi bila transformacija
postprogresivne iracionalistične
dehumanizacije submaterializirane
podmenske substance.

B:
KWA?

a:
... seveda brez večplastno
livelirane obstrukcije
racionaliziranega ustroja
multipreliminarne ekstrastatične
ekspertize!

Rož nočeš, praviš.
Veselje ni zate, rečeš.
Meni pa ravno ta
vegetacija načenja um.

Glava plava po zraku.
Jaz plavam po zraku.
Koncentracija je v pizdi.
Muska se vrti v glavi.