Ni mi drugega usojeno
kakor zrak
hlastanje za zrakom
da le imam okus po življenju
da me lahko znova in znova
varajo
upi
in priznanja

in ti

upi in priznanja in ti

Ležijo na hodnikih
stisnjeni ob steno
v vrsti čakajo razparanih trebuhov
kjer se pasejo neizpovedane besede
v sebi kričijo
ali (pa) molčijo iz previdnosti
lovijo še zadnjo sapo
in se tolažijo z oklepanjem tujih rok
smrdijo po gnilobi
ta trupla od boga pozabljena

V daljavi odmeva spet pesem gozdov,
pesem jesenska naših logov, 
ko sončni so žarki poslednjih moči,
zdaj barva jeseni polepša nam dni.

Listna preproga prekrila poti,
jesen se poslavlja, nam govori,
v megleno nam jutro, vse krajši je dan,
poletje odhaja v pozabo daleč drugam.

Ko zmrznejo užitni plodovi
in slečejo obleko gozdovi,
si zrela, da te ne pozabijo
spoštovati prihodnji rodovi.

Beli cvetovi te zavabijo
bliže, pod poprhom povabijo
v goste še sorodnike vrtnic,
da si zunanji bodež slabijo.

Sem se zbudila, takoj kavo polila,
pa v zraku že mesec sem maj začutila...
Se pes je polulal kar na preprogo,
"Kuža poreden" sem rekla mu strogo.

Nato sem še avtobus s klimo zamudila-
Zakaj le sem posteljo sploh zapustila?
S taksistom grem, tip ves živčno preklinja,
na radiu narodnjaki, že postajo spreminja.

39 sekund nazaj

Res je, imam te rad....
Vsakokrat, ko se nagnem k tebi,
čutim poželenje...tvoj dotik

hladno kot si, čudovito. 
Nekako se ti ne morem upreti...
Že od daleč hitim proti tebi.
Ne zato, ker si moj življenski sopotnik,
zato ker te potrebujem,
ker si mi vir nenadomestljivega...

Odhajaš, vem, čutim....
Odhajaš negotovo kakor da bi oklevala,
Slovo kot da ti je težko, da želiš še ostati.
Oba veva, da je prišel čas slovesa.
Prijetno je bilo s teboj.
Ko si prišla si nas obdarila,
povabila v družbo, z nami prijateljevala...
pogled na tebe nas je prevzel,
bil je poln pričakovanj, tvoje topline...
zapeljiva kakor si, kot da bi bil zadnji obisk,
vsa si se nam prepustila, nas obdarila,
tvoj prihod smo želeli, polni pričakovanj,
tistih, ki nam jih vselej izpolniš.

V temo se zbudim,
pred očmi le črnina,
na srcu trpka bolečina,
želim si le žarek luči.

V ječi tej čutim svobodo,
v temi duša je dobila krila.
A solza bi mi lice zakrila,
saj čutim grozno grenkobo.

Zrem v bel kos papirja,
prazen,
zmečkan...

V duši iščem lepo misel,
skrito,
ljubečo...

Najdem le temo,
gorje,
grenkobo...