Poglej,
je to pomladni cvet,
ki daje mi ta eleksir,
da moč mi je buditi
čut ljubezni. 
Ves gol
prikoraka na plan,
razširi lista krošnje
z upognjeno glavico
še čaka, še čaka. 

Obstojim...
Pogled upre mi tvoj čar,
ko sežeš mi v dlan
in jo na grudi položiš...

Nežen dotik
mi vez sla
požene eleksir
tvojih oblin...

V meni pojavil se je čuden nemir,
rad bi nekaj izrazil, nekaj zapel,
rad bi zaplesal, nekoga objel.

Oj, ulični igralec in pevec,
vse si nas v dobro voljo spravil.
Vzrok si bil, da na kavi sem se ustavil,
da dve veseli punci sem zagledal,
ki ti si ju v smeh spravil.

Kje je moja volja
v njej vse sanje in želje
ne upiram se jaz nebu,
hočem del ga le zase.

Že otrok želi zasebnost
v svoji sobi izza vrat
stalni ga nadzor ubija
posebno če ima se rad.

To ni življenje, ki ti je bilo obljubljeno,
nisi z ljubljeno, si samo z mano,ki
sem ti bila podarjena...
Tvoje poti se vijejo mimo mojih in niti,
ki jih prepletava skupaj, se le zapletajo;
ko si sam, si sam z menoj...

Pod zvezdami s teboj, še sanjam tvoje
sanje, v katerih nikoli ne spim jaz, ker
je prostor le za druge...
Med metulji najdem srečo, pozabljam da
tvoj dotik ne pripada meni in skušam
se odtrgati iz tvojega objema...

Vsaka smrt
je nov začetek.
Vsako poslavljanje
se zopet snide.

Vsaka solza je
začetek pozabljenega
smehljaja.
Mirno spi
a ko se prebudi
posrka solze
v svoje globine.

Včasih te
neizmerno ljubim.
Včasih te neskončno
sovražim.

Zabava, sprostitev
je to ljubezen?

Ne najdem je v
tvojih besedah,
ne čutim te v
mojem objemu,
čeprav sva
prižeta drug k
drugemu.

Spominjam se ljubezni,
ki je predolgo rasla v meni.
Zberem zvoke, ki si jih
pustil za seboj in z njimi
posejem novo trpljenje…

Odpirajo se rane in s krvjo
napišem: ljubim te!!!
Pa te sploh ne prepoznam več!
Hodim po črepinjah
razbitega življenja in
sestavljam koščke najinih spominov…
Ker te hočem še poznati!