V sijaju naj se odkrije čas,
v vsej večnosti tisto kar
me določa zate, metulj – lune…

Ne veš, da sva vsak dotik
za vedno ujela v pesmi,
ki so slikale najina občutja do naju?!
Se spomniš, kako si me ljubil,
z očmi in dlanmi?!
Še veš, da prelivam srce na papir,
ki ga objema ljubezen,
v kateri te neizmerno pogrešam?!

Stojim na dežju.
Ne slišim glasu.
Ne vidim ničesar
kar dalo bi miru.

Kaplje dežja
na nebu se iskrijo.
V mojih očeh
se solze prebudijo.

tišina ki daje upanje
tišina ki skeli...
tiho se spušča na dušo
nekaj peresno lahkega,
ki pravi da je jutri nov dan.
jutri za danes in za včeraj.
jutri, ki ne bo več osamljen.
z belo barvo pozabe bo izbrisan daljni nekoč...
veter pa bo zibal mehko mrežo,
nad sinjim morjem
v neskončnost.

Živel sem pred mnogimi časi
In poznal sem dekle
Z rjavimi lasmi me je zapeljala

Znala je vse trike
Ki moškega ohromijo
In mu istočasno vrnejo vse moči

Dekle je znala mnogo
A nečesa znala ni
Kar me je čudilo
Bolj kot sem lahko verjel

Strah pred guzvo,strah pred novimi ljudmi,strah pred samim seboj,strah pred izrazanjem custev.Ali je to otopelost?

Bliza se zima in z njo povezano vse prej.Ali je res tako tezko prebroditi nekaj takega kot je guzva, novi ljudje, nove izkusnje?

Z leti se clovek zacne dejansko sprasevati ali ni vse to ravno otopelost.

Prazen,
kakor moja jajca.
Hektolitri sperme se pretakajo po kanalizaciji
in oplajajo podgane
v poskusu stvaritve podganjega človeka
-uspešno že več kot tisočletje.

Obudimo egipčansko mitologijo.
Rodite se, Anubis, Apophis in Bat!
Pol-človeški spački bodo spet vladali Zemlji,
bestialnost za boljšo prihodnost
in za vse obupance.

Pogrešam sonce, toploto, sijaj,
pogrešam tebe, tvoj ljubki značaj.

Ker dan je taka tuga,
mi prav prišla bi odjuga,
ki s teboj se naznani,
ki s teboj me samote obrani.

Saj živim s Carpe Diem,
pa ne brez tebe, vedno s Ti-jem.

Mi listje pod nogami šumi,
sladko po jeseni v vetru diši.

Na polju trava že zeleni,
v gorah sneg se topi,
v deželi pomlad brsti.

Pa že zgodaj napočil teme je čas,
že stiska za vrat ostri me mraz,
v preostalem snegu kaže se gaz,
glej, zima še ni odšla od nas.

Po petih desetletjih
sem vrnil se v kraj
kjer so otroška leta
mi dala to, kar čutim zdaj.

Pogled na ista lica
in ta izgled, ki nas krasi
spremembe so, priznam očitne,
a pogled nam rad še zaiskri.