Zopet sedim tu, z njim a brez tebe...
Vem da moj nikoli ne boš,a v mojem srcu za vedno z menoj boš.
Njega milo v mislih prosim naj oprosti mi ta čustva do tebe,
ki jih po njegovem ni, za ta čustva ne ve nihče, niti ti.
Nihče ne ve zakaj ponoči tako hitro zaspim, razlog je ta da
se v sanjah ob tebi zbudim, takrat šele zaživim,
tam me objameš, me poljubiš, mi šepetaš, da ljubiš me močno.
A potem se v resničnost brez tebe zbudim...

Pod najino odejo
govorijo le dotiki,
razumeva se brez besed,
z neslišnimi jeziki.

Čutim tisti mir.

Le še zadnjič mi stisni roko,
še zadnjič me potegni v objem.
Še zadnjič me nežno poljubi
In še enkrat, še zadnjič mi reci,
da ljubiš me.

človeK
Krik. Krikniti. Kričanje...
1492
Če bi ded naš ne grešil...
3000 € za krpanje himna.

Rdeča preproga iluzije.
Obrednost prave zvestobe.
Vernosti zgolj nadomestek.
Internalizacija trenutka tvojega pogleda.
Plašč tišine z viharjem vprašanj.

II.

otroški smeh prerašča mah _ ker
ga mračni gozdovi skrivajo
na svoji senčni strani _
_ trgovci niso nikoli izvedeli da
so resnice večne _ da jih včasih
vidimo jasneje ker nas gozdovi
nagovarjajo ... nam kažejo - kdaj se
začenja jesen _ da jih lahko spet

Svinčnik peresnik, kreda, radirka
kamen, flomaster, opeka, drevo.
Zvezek, beležnica, notes, skicirka,
strgan list stare revije samo.
Ni važno, kam, s čim, a se ne obiraj.
Ko pesem začutiš, brž zapiši jo.
Ali pa skiciraj, označi, natipkaj,
saj že čez par hipov vse mimo bo šlo.

S Prešernom sva si
Bolj podobna,
Kot sem mislila.
Julija je v Sonetni venec
Zavila klobaso;
Ti pa, ko ti prebiram pesmi,
Tipkaš v mobitel.