Ah, blagi vonj kamilic!
Odnesel boš me li v mir,
če odlijem te, pitni dar večeru
o vse premalo malih je drobtinic!

Mirno počivaj na trstnem ležišču,
slušeč ne graje,
zdajoč se ne blišču.

Blagi vonj kamilic,
usta sama gredo k počitku,
vodeča k toplemu napitku,
sprerejo naj otopelost z mojh lic!

Ko vse splahni,
ostane le pot
v zatišni zaliv.

Izkaže se kot
ptiček lahni,
prestati naliv

Ko prideš na planino
in v gorski topli stan,
gorski veter blago boža macesen v večeru
in ta prav po tiho šumi,
zahaja že dan,
ne leta več kragulj vse do kamor
seže bistro oko,
orel več ne leta med vrhovi,
a gore oddajajo tišino,
tišina je v skali,
vzbudni nemir pa gozd budi,
ko zadnja luč ugasne,
planina zaspi.

Ohranil čistost
bom svoje knjige,
da le v misli bom vanjo pisal,
ohranil pristnost
da ne zmešal bom je s krutim svetom.

Dočakal, kot starec morda,
da na svojem otoku nekoč,
bom vanjo svoje življenje vrisal
in tako upajoč,
prepustil jo svetu,
valovom,
da ćas ne bo je izbrisal.

V samoti tihih sten,
iz toplega svetlega lesa,
mi mirno odžiga duše stenj
in se srce prav nič pri sebi ne kesa,
lepota lesa,
sam sem s svojimi mislimi
zloženimi kot deske svetlih sten
in končno da življenje
je priteklo v moj mlin,
da sam objedam skorjo
a zunaj tožeče oglaša se kalin.
Kako nestalna je življenja reke pot,
ko nas vabi dalj in dalj v ginot.

Iz svoje zelene dežele
sem odpravil se na sever,
v deželo kjer ni hriba,
kjer sama je suha in hladna ravnina
- Nizozemsko.
In izprane sence življenj so tavale pred mano
in izprana senca sem postal sam kmalo,
utihnil mi je lastni zvok,
razparal je ušesa dežele mi neslišni
glas
in uhajal mi je iz rok trenutek

- Kritična satira našega ubogega
sloveničarstva ljudstva stanje,
ki tako sem ter tja opleta
in nam v sluz spreminja dneve zdanje;
Listam, bračam in prebiram,
razne predstavitve vaših bukel,
ni žalost mar da danes,
ljudje ne vedo več kaj bi brali?

Misliš, da se ogiblješ smrti,
ko ne prestopiš praga pokopališča,
ali ko boš ležal že v krsti,
spomni življenja se morišča!

Kot suho drevo boš
in nate padal bo sneg tisočletij,
sama tišina, mrlič
in med stare sence želel boš odleteti.

Ko čas se bo iztekel, tam bom stal,
v nebo zazrt, med množico ljudi;
do nekaterih čutim več, do drugih nič,
a vsi kot eden bomo gledali tja gor,
v pošat, rdeč, teman planet,
zavit v sence in zlovešči žar,
zakril bo zvezde in stopil oblake,
in prinesel bo srebren meč,
prepletajočo se kovinjsko gmoto;
še bolj grozeče kot njen gospodar,

Ugotovitev, da imaš napačne predstave.
Nabavi si že ta presneta očala.
Saj ni vse tako slabo kot zgleda.
Ali pač?

Idiotska, vendar še kako potrebna.
Škatlica Persenov. PRAZNA!

Nezano upanje vseeno ostaja.
Mogoče je on tisto kar hočem.
Tista češnja na smetani.
Vendar brez smetane.
In brez čokoladnih mrvic.