Noč je, ljubezen spi pod črno škatlo.
Moja negotovost je tvoje orožje.
Čemu bi te uničil?
Moj peskovnik ni več tako majhen.

Ko ugasnejo luči, se začne cirkus.
Otrok v meni zaživi in nihče mu ne ugovarja.
Duši se v škatli, prostovoljno.
Nikar je ne odpri.
Presenečenja so dvolična.
Skrivnost pa je zmeraj odkrita.

Zdaj pa res spakiram kovčke
še pohištva ti več ne pustim
pa nisi duhovit
s svojimi izjavami
da sem kot napihnjen balon

saj ti ne bom več gnjavila
v miru boš lahko pil jutranjo kavico

s svojim psom!!

  Tvoja sem
Mogoče zadane me igla s tekočino pameti
in si premislim
Šala  

Še naprej bom požirala tableto čakanja
pustila da me spravljaš v sram
hodiš po mravljah
ki širijo mravljišče na meni
lahko me ponižuješ
roke grešne uporabiš

Točaj : Tako, zdaj pa le brž odrini, da ne boš delal družbo temi. Noč ima svojo moč, če te ujame, lahko ti ves pogum vzame!
Medi Bru : Bog-lonaj za vse, boter. Pa na svidenje!
Točaj : Srečno, srečno! Pa kmalu se vrni!
Medi Bru : Bom, bom.
(hodi, podrsava, vrata se zaprejo; zasliši se zvok motorja od avtomobila; krajši čas brni motor, nato se ustavi)

Lepa Urška,
nimfomanka,
neznanka,
fukn jo iz glave Odisej.

Topline ni in je ne bo.
Poišči jo drugje.
Ta odnos boli.
Niti ne navdihuje.
Zastira, ovira.
Zdi se kot da konec je sveta.
Življenje pa se je ravno začelo.

Berlin
Paris
Peking

Sladke odbite ideje
rastejo
v velemestih moje domišljije.

Tvoja koža je tako dišeča,
kot je najbolj umazana rit smrdeča.

Poglej me: človeka
hodim po prahu
hodim sam po prahu
ki ostane od ostankov
totalno sem že skurjen
vsi ostali so čist isti
konstrukt pošasti so in olja
čista vest umazanija
potovanje v neskončnost
gremo nazaj v prihodnost

zapletaš se
v migetanje vozlov
stkanih v ranljivosti
ponujene dlani
vtkeš
v zasejan nemir
nitkasto zlepiš
v posajeno realnost