Počasi se plazijo_
na vse strani, a še vedno se
vračajo na Mrhovišče: ker
Misel ˝pogine˝, ko se izgovori,
a pieteta ostane (-za
lačne ˝zveri˝).

I.

mračni gozdovi se zgrinjajo nad
odtise pozabljenega trpljenja _
trgovci radi poslušajo šumenje
krošenj ki se ovija okoli njihovih
vratov da jih iztisne v pozabo _ in
mrki otroci stopajo po poti večnega
zavračanja _ njihovi gibi se lepijo
na osivelo mreno ki se trdno
oklepa našega življenja _ ganjeni

Točaj : No, ali ti je kaj bolj jasno zdaj?

Medi Bru : N'č, še kar oblačno je. Veš, doma sem iz bukove hoste, pa sem zato malo trše sorte.

Točaj : Ja, ja, ja. Dolga, dolga pot te še čaka. Za gorami, v mestu Ljubljani, odgovor te čaka kot na dlani. Ko prispeš, pa pojdi k mami Ani, za odgovor milo jo poprosi. Da težave lažje boš prebil, za popotnico to pesem boš dobil:

Ljudje v krogu se igrajo
spijo vse oblačne glave
si žoge v glave mečejo
da zapičli bi zastave

meglene steze delajo
levo, desno,
sem in tja
se vlečejo in vlečejo
levo, desno
sem in tja

V petek sem spal z neznanko
srečala sva se nekje med
Šuštarskim mostom in magistratom

Ko se je zjutraj oblačila
me je vprašala, zakaj sem vegetarijanec

Nisem ji odgovoril
nato pa sem dolgo gledal za njo -
oblačno jutro jo je pogoltnilo z rahlo sklonjeno glavo

Letni časi hitijo skozi mene
bistrijo dušo mi in moj razum
od rojstva z njimi sem v povezavi
a zdaj poslavlja se telo in moj pogum.

Čujem žalostni šelest vejevja
barva listja v zlatu se krasi,
a jaz ležim in vidim le praznino,
vpijam dan, najkrajši vseh noči.

IN PRIŠEL BO DAN In prišel bo dan, ko ne bom vstala z mislijo nate in se bom toplo nasmehnila drugim očem. In prišel bo dan, ko spomladanski veter čez trate me ponesel bo v nežen objem. In prišel bo dan, ko bom naredila zadnjo piko, v moj, še ne rojeni roman. In prišel bo dan, ko bom narisala sliko sveta, ki je z ljubeznijo obdan.

Zakaj? Zakaj?
Toliko imaš vprašanj,
odgovorov nobenih.

Mučiš,
zaslišuješ,
odgovarjaš ne,
za realnostjo teme skrivaš se.

Lažeš,
ne razumeš,
stvari po sebi sodiš,
tvoja najljubša pustna maska je hudič.

Njeno telo naj bo tvoj klavir,
na katerega zaigraš nežno melodijo,
s tonom tiho prebudiš zlati nemir,
prsti po črnobelih tipkah čutno polzijo,
prebudijo vroče strasti neskončni gejzir,
se s svileno kožo v eno za vedno stopijo.

V hladnih, osamljenih nočeh
se ji prikrade v spomin obris
iz sanj in preteklosti,
postava, ki jo veter nosi
na modrem oblaku iz prihodnosti.

Iz neba se na zemljo svetlika
svoje bleščečih se temnih oči,
v njih odsevu je moč zaznati
neukročeno strast in željo
po osvajalskih pohodih na
vroča telesa. Postava se veča,
v zraku je vonj po mošusu,
prepleten z ognjem vročice,
zavite v tančico nerazsodnosti.