Koledar neusmiljeno obrača svoje liste,
spreminja naravo in zori ljudi.
V brezskrbnem jutru brez skomin in bolečin
se od nikoder na obzorju pojavi Pastir.
Poslan iz neba v mlado nedolžno naročje
na poti v širno življenje, obdano z ostrimi trni.
Neizkušeno oko hipno ne prepozna Vodiča,
pomlad zavija v prosojno meglico zdrav razum,
dolga je še pot do spoznanja resnice.

Trpka bolečina razžira slabotno telo,
sraga spomina se izpira v težko reko,
počasi polzečo z vetrom v neskončno nebo,
utrne se črna solza pod težko veko,
v morje kapljice rojene iz čistega trpljenja
prosto padajo in udarjajo v gladino,
izmivajo še zadnje trenutke življenja;
s preostalimi atomi moči prosijo milino,
naj mračna megla odnese blatne stopinje,
da zvrhana čaša opojne tekočine

Osamljena v prenatrpanem svetu
hiti po neskončni poti.
Premočena od solz in potu
drvi tegobam naproti.

Trnje ji ovira pohod,
stezo le bežna luč osvetljuje,
odbaja jo gozd pol strahot,
cilj, zavit v meglo, se oddaljuje.

Sladka deklica, še mirno spiš,
zbudi se, odpri zaspane oči,
počasi se zdrami, a potiho,
da ne prebudiš še sonca.

Pridi z menoj, podaj mi roko,
sprehodiva se po jutranji rosi,
pusti, da ti hlad spolzi med prsti,
steciva proti sončnemu vzhodu.

V hladno noč tiho dihaš,
topla sapa riše po zraku
metulje, leteče v prostrano nebo.

Z zeleno melodijo
rišeš angele po belem snegu,
pravkar zapadlem prvem snegu.

Gledaš ples puhastih snežink v zraku,
počasi se stopijo na obrazu,
čutiš bežne dotika na koži.

Zaplavam v sončnično polje,
uležem se na tla, široko razprostrem
roke in objamem nebo,
sonce mi z žarki vliva nove volje,
od sreče poljubim dobrotno zemljo.

Sladke oljke odišavljajo zrak,
topel veter mi boža lase,
divje ciprese in rdeči mak,
tvoje italijansko srce.

Bodi moja, ko se znoči,
zbudi se z mano, ko se zdani.
objemi me nežno v toplo spanje,
popelji s poljubom me v sanje.

Tvoja koža po poletju diši,
svilena pižama na telesu šumi,
razpuščeni lasje na blazini počivajo,
rjave oči iskrice skrivajo.

Ko mimo tebe sem šel,
si rahlo vzdrhtela,
ko pogled sem ti vzel,
so lička zardela.

V tvojih modrih očeh
se čas je ustavil,
po neznanih poteh
sem se s tabo odpravil.

Človek, postoj!
Zazri se v svoj bedni obraz.
Predri globoko v prozorne oči.
Človek, povej, kaj vidiš!

Ujet si v brezpomensko eksistenco,
z lopato polniš prazno življenje,
s halucinacijami si zamotiš misli,
ugrabljen si v lastnem telesu.

Stisni se k meni,
moja lepa boginja,
začuti me v sebi,
bodi moja levinja.

S prsti te božam,
gladka koža drhti,
se nedrom približam,
tako sladko zadehti.