Kako se počutiš, ko mene več ni?
Ko izginem v množici,
ko zbledijo koraki,
kako se takrat ti zdi?

Kaj občutiš,
ko se ti izvijem iz objema?
Me še čutiš na koži,
ko se vonj izgubi?

Pravljica se ti podpiše na roko,
te v večnost zaznamuje,
obroč vaju še močneje poveže,
poskrbi da se objameta.

Dvigni se v letu,
odpotuj v paru v drug svet,
prepusti se mehkim perutim,
naj te ponesejo daleč stran.

Pojava v temi, dolga obleka,
temni lasje in vitko telo,
se tiho približaš,
postoj in poglej!
melodija opaja,
čas ne obstaja,
vse je njeno,
glasba ji mami telo,
svojo misel z gibi prodaja,
se vije in pije z neba,

Z mavrico v rokah
me tiho popelješ po zelenem travniku,
z energijo v nogah
pozdraviš me bolje kot pri zdravniku.

Zelena trava valovi,
sončni žarki božajo bele cvetove,
najino srce nežno hrepeni,
samo midva gradiva svoje svetove.

Drek, drek, drek
dober tek.

Opaja jo ritem strasti
v vročici poletne noči,
strast ji jemlje oblast.

Napeta telesa, čvrste obline,
jamice, hribčki in doline,
vse bolj otredele pritikline.

Sprehod jezika po njeni koži,
ples prstov in govorica telesa,
naj bom samo tvoja metresa.

(škripanje vrat pri odpiranju in podrsavanje ob hoji)
Medi Bru : Dob'r dan, malo medu prosim.
Točaj : Med, kakšen med? Medu ne poznamo, tukaj točimo samo Nektar.
Medi Bru : Nektar? Kakšen pa je ? Ali je boljši od medu?
Točaj : Ha-ha, boljši, boljši! Kar poskusi ga.
Medi Bru : Koliko pa stane? Samo, da ne bo več kot koš medenih hrušk.
Točaj : Ja-ja, ne moreš kupiti ga! Ne z denarjem, ne s hruškami. Ljubezen potrebuješ.
Medi Bru : Ljubezen? Kaj pa je to? In kje jo najdem?
Točaj : Ljubezen? Hja, poslušaj to pesem in se ti bo morda kaj posvetilo:

Zdaj zopet začenjam živeti, Ker vem – morala sem te preboleti. Bilo je leto polno prevar, igranja in laži, Pa vendar moje srce tega slutilo ni. Verjela sem ti slepo iz dneva v dan , mislila , da živim življenje iz sanj, spoznala sem pa, da bilo je zaman.

Voda teče prek gora,
izvira iz tvojega srca.
Dolgo in dolgo potuje,
vse ovire premaguje.

A vse se enkrat konča.
Tam na koncu sveta,
visoko z neba,
padajo kaplje dežja.
Na moja ramena
nalagam si težka bremena.

Preko planin, naravnih meja
me je ponesla želja,
da videl bi svet
še neznanih polja,
ki so še last same sebe.
Sem povsod srečeval
življenjsko radost
široko brezkrajno slavo
v tišino ujet
ta sklad večnih let
sprejel me je v povezavo.