Jemljem se kot
Ponaredek
Ampak ker dvomim
V pristnost
Vsega sveta
To še ni najhuje

Rad bi jokal, pa ne morem,
Da mi dušo izperejo solze,
Solze bele biserne,
V meni vedno huje je. 

Strah v meni je prisoten,
Se prihodnosti bojim,
Pazim da ne izgubim,
Tistega kar močno si želim.

Dež lije,
prav po tiho kap škrblja,
od sivega neba.
Mila pesmica
razliva se po sobi,
otožni klavir igra,
udarja po sivih tonih
ubeglega duha.

Namočena siva jesen,
tožeč je moj zven
in se gubi v poljubu jutru
in se dobi v kljubu vetru
namočena siva jesen.

V meglicah barja,
mirno v čolnu se prevažam
preko jesenskega jezera.

A čolnič potone,
ko se mu kamenja naloži,
v vodi le sled, razširajoči odmev
za sabo pusti

Jeseni končno sem sam,
slišim le tišino,
vidim le sivino,
jeseni končmo sem sam.

V jeseni suho listje duham,
sred suhga listja v dlan si hukam,
nad menoj visi meč močan pomladni,
a jaz se sprehajam med kostanji.

Siva, siva, mrzla jesen
in tvoj dišeči duh,
ki me taji,
ptica na neolisteni veji
me spomni,
da moje bodočnosti ni,
da ti si le jesen
in jaz sem ti.

Molče trepetaš
zaradi minljivosti;
zapira se cvet,
ogledalo za tvoje
tihe trepete
prenaša misel lačna.
Tudi na tvoj cvet
gre prah s sive ceste.
Molče trepetaš.

Smejala si me mi tisi večer lepo,
Ampak želel sem si, da bi roke božale tvoje telo,
Misli uhajajo le k tebi mi  Odpusti mi za vse slabe stvari Zate pripravljen sem tvegati vse,
Ampak reči ljubim te,
Toliko o tem povedal sem ti vse,
Ena želja preostane mi še-ne pozabi me.

Vesel pijanec,
žalosten človek.

Bolje pesnik,
kot pijanec.