Brezkončna cesta, odprta vrata,
prilitek svita,
odboj občutka, brzica zlata
me vodi tja.

Kjer mehka trava, neskončnost plava,
brez krivde glava,
bučeče mir v globini vdiha
me prepozna.

In noč nemirna, pesem izvirna,
podoba mehka,
svetloba blaga polzi predirna.
Saj sem doma.

Drevesa,
drevesa,
lahko so zelena,
lahko rumena,
lahko so rdeča,
lahko dišeča,
vsa živa,
ena premikajoča,
druga stoječa,
sprejemajo te,
odganjajo,
življenju kažejo pot.

Ugotovil sem, da sem pesnik.
To ni slabo, sem ljubitelj življenja.

Če bi bil samo pesnik, bi bilo slabo.
Bilo bi dolgočasno.
Pesem, bi se končala v pesmi.

Sem pesnik,
ljubitelj življenja,
odpiram obzorja.

Verjetno je vseeno kako in koliko ga objemam ali pa ne
in ali so moja stopala res tako trdna
in moji zobje zaceljeni

Vsakič znova
mu moram priznati poraz.
Vseprisoten in vsemogočen,
V zrcalu tako ničeven

Moji lasje bodo zmeraj malo kodrasti od preteklosti,
moje oči zabuhle od joka

Prebedela je dolge noči.
Poznala je vse sence teme
in njihove otožne sanje.
Temne ure je gledala,
kako se svetle niti prepletajo
druga z drugo.
Sonce in Mesec,
kako se ljubeče lovita ...
in nikoli ne ujameta.

Utopija so nebesa
niti raja ni nikjer
za lene lažni sta besedi
izmislil ju za nas je kler.

In če v sveti tej besedi
spoznaš resnico od Boga
pride k tebi po ljubezni
raj nebeški iz srca.

Ne da se mi biti uspešen,
niti neuspešen,
ne da se mi sploh biti.

Žal mi je izgubljene mladosti,
izgubljenih zaljubljenih norosti,
žal mi je tebe, ki te ni,
ki sploh ne vem kdo si.

V zavetju tišine se odpiral je Cvet,
sončni žarki so stopali dol kot otroci.
Vsak je prinesel košek dobrot
in smehljaj je priplaval v vonju odet.

Cvetov venec zunanji je Znanje v fizičnem svetu:
Caliope je list Znanja,
Terpsichore list je Ljubezni,
Clio je list Žrtvovanja.

Točno tu sem sedela. Objokana.
Ti si plezal po skalah in jih krušil.
Kose in koščke trdnih, ostrih skal.
Stojim tu pred tabo,
gola pred tvojimi pogledi.
Z razgaljeno dušo.
Tvoje oči lakomno požirajo lupino
gole morske deklice.
Longplay plošča se je vrtela in vrtela ...
 

Nad me se je ujela žalost
v zbegani samoti,
ko hodil sem kot morje ravni
neutrjeni nevidni poti.

Takšen sen me je obsedal
nekaj dolgih mračnih dni
kaj le hoče mi s tem reči
si nisem znal razjasniti.