Morje.
Na obzorju hribi.
Plaža se polni.
Stari možje modrujejo.
Življenje je življenje.
Galebi enkrat daleč
enkrat blizu.
Enkrat krožijo
enkrat letijo.
Podrla se je marela.

Posušena češnja
prej cvetoča,
prej rdeča,
zdaj rjava,
še zmeraj češnja.

Školjka je zaprta,
v njej veliko
namišljenega dreka.
Zaprta je, da le ta
ne ušel bi ven.

Smrdi kot pravi,
zadane kot pravi,
domišljija in realnost sta zabrisani.
Če verjameš v drek,
drek iz rožice zraste,
namesto, da dišala bi smrdi.

Ustvarjati po ritmu
to me veseli,
to mene gor drži.
Kaj bi jaz brez vas
toni in udarci,
odplaval bi neznano kam
v vesolje ali pa še dalj.
Vi res ste dobra stvar,
melodije in ritmi
vi ste očetov dar.

Zakaj mi nekaj pomeni beseda
in njen zven,
zakaj njena lepota na sveti,
ah pesem v plašč me topli oden!

Prezebel na mrazu stojim,
kost si vidim ob kosti,
ko metež napeto mi kožo stroji,

Tam nekje si, vedno blizu in nikdar te moje roke ne dosežejo.
A to ne pomeni, da te ni, kajti ti jemlješ.
najprej mene, nato njo in še drugo njo in potem še nekega njega.

Včasih jih pokažeš, vse vzete, kot nežne obrise jih naslikaš na steno.
in potem se igrava.
Pokaži mi najljubšega da ti ga vrnem, je tvoj glas.
Ostale bom izbrisala, je tvoja grožnja.

cecilija, ribon se je odplazil neznano kam.
rute si spravila pod hrast.
govorili so, da ji je mali srb hotel zlesti pod hid

iz koraka v korak
nevedni bedak
pritlehni prostak
slehernik vsak
stopam
iz zamaha v zamah
v valove sveta
v pene morja
v požiranik vsega
grem

Vojna se nas še ni dotaknila,
vojna še ni pozlatila naših src
s hladnimi kroglami

brutalne ljubezni, čutim

večer, globok kot zaprto okno
pekočih pokrajin, električnih šmink,
srebrnih hierofantov v lagunah,
morda še zadnjič zaslutim

Objemi me, naj pozabim kdo sem
in koga ne zmoreš ljubiti! Skrij me
pred ljudmi, naj ne vidijo krvavega
srca, ki ne more umreti in prekrij
moje oči, naj ne vidim sonca, ki
nikoli ne sveti zame!