Lahko bi na polno živela,
lahko bi šla sanje ujet,
lahko bi naredila, kar sem želela,
lahko bi šla tja, kjer cedi se med,
lahko bi zletela,
lahko bi spremenila svet,
lahko bi lebdela,
lahko bi iz vojne naredila red.

Lahko bi ...
A ne vem, zakaj nisem.

Nova beseda,
stara zagata,
star je svet,
tu nima bog brata.

Nima bog brata,
spomin ne boga
in zemlja je oglata
iz samega blaga.

Pizda!

Prijazen pogled in majhen nasmeh,
iskrice v očeh in prijaznost v dlaneh.
Ona je s tabo povsod kamor greš,
najdeš jo tudi v vseh drugih ljudeh.

Ko v svet se odpraviš bodi dobre volje,
ker prav vsakemu z nasmehom lahko življenje obrneš na bolje.
Saj nasmeh te nič ne stane,
z njim lahko polepšaš dan še tistemu, ki z levo nogo vstane.

V megleno jutro odprem oči,
ko ura me zbudi.
Čakam sonce, da se pokazalo bo
in v nov dan me popeljalo bo.

Sončnih žarkov res se veselim,
ker z njimi dan lepše preživim.

Sramota,
zrdel obraz,
slepota,
pohota.

Zavist,
zavihan nos,
ljubosumje,
togota.

Nesmisel logika,
vladar denar.
Denar vladar,
vladar prevar.

Kvantiteti klanja,
nič kupuje.
Cenenost sranja,
kič kraljuje.

Sedim zlomljen, premišljujem.
Kaj storiti, kako se odločiti?
Vse imam se pred seboj,
jaz pa razmišljam o smrti,
pogubi in žalosti.
Ko se porodi mi taka misel,
poslušam, razmišljam.
Ko se pomirim, kot prerojen,
stopim iz sobe.

solzne oči krvava duša
vsi obrnejo se stran noben ga ne posluša
hladna so jutra hladne so noči
vse to človeka čaka ko se iz sanj zbudi
ne vidi izhoda ne vidi tiste roke
počuti se kot da umira na obroke
kamor se obrne črnina na ishodih
potolčen je do konca išče srečo v bogovih
a sreče več ne najde pada zdaj po tleh
le redko gdaj v sobi sliši se še tisti smeh
visoko nad nami besno se nebo odpre

Mesto.
Če se obuvaš v reko,
potem me zapelji s svetlikavo poltjo.

Čez boke
me zadrži, ko rastem skozi zenice,
da scela zabrazgotinim jutra tvoje gladine.

V tvoji žemlji,
z resnico soočen.
Drugim mere ne jemlji,
tukaj jaz kraljujem.

V tvoji žemlji,
vlažno, a toplo.
Vanjo se skrijem,
postane lepo.