Nič več, Ofelija, tvoj spev ne drami
v potrtih prsih mi zdaj up, zdaj tugo,
odšla si, glej, v ledeno mrzlo strugo,
lasje kot kače ti polze ob rami,

podgana s tvojimi se prsi hrani
in črvi že oko ti žrejo drugo!
Ne bom ti nosil rož - na tvojo trugo,
da v lepši luči te spomin ohrani,

naj severnik cvetove bele trosi,
naj vrbe ti z bregov zaprejo veke,
da boš lahko sanjala o mladosti

in bova v duhu združena na veke.
(Ko zopet srečava se tam v nebesih,
pa združiva še najini telesi).

"Kaj res ni nikogar, ki bi slišal to moje hropenje,
to smrtno hropenje v tej velemestni mrtvašnici?
Mar so res vsi mrliški ogledniki odšli na malico
ali na čik-pavzo?
Odprite mi že to vašo hladilnico, ljudje božji,
odprite mi, vam pravim, tu sem pristal po pomoti!
Vaši izvidi so napačni, glejte še vedno lahko diham,
nisem mrtev, samo zaspal sem, samo spim in sanjam..."

Sem človek-yeti,
moj ljubavni tepih
je že oguljen in siv.

Po hrbtu ves dlakav,
kot medved z napako
sem se na ta svet skotil.

Toda rajši kot med
v čaj dajem si led
in rum za aperitiv.

Sem človek-yeti,
(če mi je verjeti,
ker sem ga nekaj že spil...)

Vonj po sladkem parfumu se širi v noč,
ko nežno poljubljam tvoja ramena in
se moji prsti počasi vzpenjajo na Venero.

Potopljen v globočini tvoje duše
ti izlijem vso svojo ljubezen.
Objamem te in poljubim na lica.
Hvala.

Skoraj je že noč, dež pada,
v srcu je mraz,
tebe ni, moja draga!

Žal mi je za besede izrečene,
žal mi je
da ti nisem dal ljubezni poštene!

Izrekel sem besede grozne,
vse mogoče,
zdaj spati mi ne pustijo ure pozne!

Bil sem v svet krut vržen,
majhen, neubogljen otrok.
Sedaj od sveta zunanjega zavržen,
v dušo se zatekam praznih rok.

Od ljudi ostalih sem drugačen,
vsi se mi smejijo, me zaničujejo.
A jaz sem le ljubezni prave lačen,
v srcu vrtnice krvave cvetejo.

Spremenila me bo le ljubezen prava,
zagotovo našel jo bom nekoč,
čeprav pred mano čaka me pot krvava,
v srcu pa šopek ran ljubezenskih pekoč.

K počitku se narava pripravlja,
noč se daljša, pritisnil je že mraz.
Žalost moja se spet pojavlja,
mojega osamljenega življenja je dokaz.

Vse bi dal, da bi jo našel,
osebo, pri kateri bi se pogrel,
h kateri po tolažbo bi šel,
in jo čisto nežno objel.

Ampak kmalu bo tu pomlad,
narava vsa bo oživela spet,
jaz ne bom nič več mlad,
v črnino groba bom odet.

Preden zaspim me pogosto obišče
tista nesrečna, izmuzljiva muza,
(ki je Danteju pekel narekovala),
vsa odeta v žalno črnino se mi takoj
začne opravičevati, da nocoj zopet
nima časa, da že tako ali tako zamuja
na zmenek z nekim nobelovcem, da pa
si bo enkrat v prihodnosti zares vzela
čas zame, torej naj bom potrpežljiv,
naj si vso reč ne ženem preveč k srcu,
kajti pravi mojstri so vedno zmogli tudi
brez nje, sploh pa - čemu rajši ne pišem
podnevi in s tem privarčujem na elektriki,

Ko zagledala sem te,
zdel si lep mi se
bil si zabaven
in zaljubila sem se.

Tudi ti zaljubljen bil si v mene
zato vprašal si me,
če hodila bi s teboj,
JA odgovorila sem takoj.

Odprla mi je vrata njene svobode
vstopil kot sapa v njen čarobni sem svet
me slepota zajela od silne svetlobe
začutil vesoljstvo od njenih silhuet.
Od tistihmal časov so moji pogledi
dobili brezmejne lastnosti otroštva
iz razsežnosti zraka še neznanih prenov.
V mojih mislih je bila njena glasba
njen stil življenja, harmonija zvonov
s tem majhnim vstopom naenkrat občutiš
novo spoznanje in vrednoto sadov.
Nikoli ne more biti človek za sebe
njegov svet ni tisto, kar misli da je
v polarnosti čuta ženskega bitja
je spoznavno brezčasje neznanih bogov.
Ljubezen je veza dveh živih bitij
le z njo se lahko vse nepozabno zgodi,
če ona umira se življenje zastira
premočno senco se težkô razsvetli.