Zakaj si sama, zakaj strmiš v tla?!
Kdo sestavlja delčke tvojega srca,
da občutiš, da živiš?
Tema slika tvoj obraz, ki ga nihče
ne pozna, rane režeš v globino sramu
in osamljenost držiš za roko...

Ne veš, da dihati ne znam več,
ne gledati s srcem, ker ljubezen
spet nosi žalostni obraz!
Si zdaj srečen, ko me ni in te
nič več ne boli?! Si našel svoj mir,
ker krivda ne meče nate več luči?

Ko nežen in mehkoben dotik
tople, prijetne bližine
prevzame mojo kožo,
ki diha ljubezen skozi srce
v tvoj objem, utonem v
iluziji trenutne gorečnosti…

Tvoj speči smeh še diha v meni,
čeprav se vse manj smejiš in jaz
sem samo rezervna ljubezen, ko
potrebuješ svoj odsev! Kot žival
me označiš z vonjem in brazgotinami,
kot da me vsakič znova osvojiš!

Prazne obljube sonca, njih boleč odmev,
ko dež deli poljube zemlji, ki čaka
na življenje, da se rodi…
Še vidim sence želja, speče na pustih tleh,
ki nikoli ne obrodijo radosti izpolnitev…

Hladni pogledi žarkov kot ostrina
pretrgajo oblake, kot strah posivijo modrino,
dokler ne utonejo v večer manjkajočih postaj…
Pomlad se stara v mladosti tvojih oči
in jesen pomlaja v starosti moje duše,
čas se ne ustavlja…

Še enkrat me izberi in poglej,
kako globoko bolečina leži in
kako v srce osamljenost beži…
Vzemi vse še enkrat in zavrzi,
da sem drugače te ljubila in
da sem vero ti vrnila…

Še vedno si najlepši navdih,
rima in stih… nisi več
ujet angel, ne metulj,
ki ga ne morem ujeti…
Zdaj si sonce, ki vedno
sveti nekje drugje!
Ostajaš sam znotraj sebe,
ujet v svojih zankah
in ljudje so le sence tvoje duše,
ki se dotikajo notranjosti,
a ti ne čutiš mehkobe…

To življenje je staro in nepovabljeno,
ljubezen je za heroje brez obstanka
in ti si že zdavnaj izbrisal spomin name…

Ljubimci slikajo barve v črno – bel svet,
jaz v temi pišem o tebi in mislim,
morda pa le kdaj še…

Poljubi puščajo okus in pozabljajo, da naju ni;
sila najine ljubezni odhaja v minuli svet,
sreča je za junake; ti še stojiš med kapljami mojega dežja…

Med štirimi zidovi sedim.
Kakor mala deklica ihtim.
Se oziram po sobi,
svetlobo lovim,
ni videti rešitve
zaman še živim.
Črnina počasi ubija me,
zadnji žarek svetlobe izgublja se,
nekje, nekdo šepeta moje ime
in mi govori, da moj čas napočil je.

Vržen sem v sobo
brez oken, brez lin, brez vrat,
le eden je izhod iz nje,
da prišel bi ven, se moram v nebo dvigvat.
Nato nasmehnil se bom stenam,
pozdravil jih lepo,
kedar slovo vzemam,
še potem jih v sebi nosil bom.