Če še tako se ti izpovem,
ostal jaz večno bom nem,
četudi bi skušala peti ko slavec,
pesmica,
boš vedno le vrabec,
ubožica.

Kaj odlašaš, jesen,
kaj se vdajaš
še sama poletju,
kdo ti pusti,
da v vetru ne žvižgaš,
kot ptica v letu,
o moja suha jesen?

Sam sem ostal,
moji duhovi ušli so
neznano kam -

V temni sobici sedim
in mislim na dan,
moji duhovi strašijo,
nazaj, nazaj si želijo
v svetel žarni stan.

Zakaj sva sama, pesmica,
le zakaj po svetu lutava,
rahel pišec
pogasi najin plamen,
o - kdaj resnica stopi  med naju,
ne - ti večno boš moja prijateljica.

Resnici 

Depresija zavesti
tone v brezdno sveta,
razpoka v prepadu
- to sem jaz.
Kdo razpoki posoja glas,
kedo si ne upa vprašati
- če to sem res jaz?

Bela luna, zdaj ne gledaš.
Skrivaš svoj obraz,
ker s tem jutrom si se
zvlekla v zeleni mraz.

Za trenutek se je zdelo,
da kot steklo si,
kot prosojno ogledalo
z drobci temnimi.

edina soba
ki ti je ostala
je ječa

vse ostale
si že prej
zaklenila

pa sebe v edino
in ne moreš ven

Morje je daleč
reka beži,
štirna je prazna,
tolmun ledeni.

V kozarcu je led
je rosa šla v ivje;
od solze le sled -
brzice pa divje.

Jeseni morje ni enako
poletnemu.
Samo občutek neskončnosti
še polzi po gladini.
Poletna utopija
se je utopila
v sebi.

Prebarvana ograja.
Pospravljene črepinje.
Pomita spozka tla.

Zložena vsa posoda.
Gredice prekopane.
Podrast populjena.

Odprta so še vrata,
odstrte žaluzije,
Prižgana žarnica.