Na pragu modrih mož razbita zdaj,
razčetverjena ležiš brez diha,
kar nam pekel je, včeraj bil je raj
živa prej zdaj mrtva si in tiha;
Nekdaj dajala si nam, kar več ni
slavila si življenje, njega sad,
kot bard nam pela zgodbe starih dni,
ko zaredil v dušah se je hlad;
Izmeriti se ni te dalo, ne,
hoteli so očetje nas tako,
a človek vedno bil brezbrižen je
in vedel ni do česa bo prišlo;
Zdaj vemo, ko na veličino nje,
spominja nas odsev njen prazen le.

Zabrisane arkade
Ostarelega neba
So mi najlepša simfonija,
Ko v preseku meseca
Razkačen bas razbija
In riše mi v ušesa
Počeno sinusoido,
Da mi iz blaznega telesa
Izskoči razpršen libido
Vate, draga, ki imaš v očeh
Jeklene nože,
Vate, draga, ki me sili v greh
Vonj tvoje kože.

Kup knjig je brez platnic, naslova
in zgodbe vnjih so vse enake.
Enake črke so, besede, stavki-
le konec tu in tam drugačen.
V enega se je prikradla siva miška,
ob drugem se razjoče nežna duša,
in tretji konec je rdeč.

Tu pesmica stoji pred tabo,
jo pel nekoč je pevec mlad,
nje misel je zašla v pozabo,
zdaj spet mu polni glavo,
pranine okol' drveči hlad.

Človek tu stoji pred tabo,
misli, čuti, govori,
kaj mu težko njegovo glavo,
le kaj temni?

Vse je že pospalo,
lučka le še tu in tam brli,
kar še ni oralo,
tudi zdajle ne tli.

Tok se je ustavil preoblike,
nikdo več ne hiti,
pospale prav tako so ptice,
milo veter le ihti.

Skušam zbrati
jih spet nazaj,
delce mojega uma,
ne vem, kod leže,
skušam,
želim si lepih sanj,
tu sredi niča.

Večer hladan,
ob luči,
teman,
spi mrak,
zaman.

Spokojno pada sneg,
gledam ga skozi okno,
prihuljen je moj leg.

Zdi se kot, da nikdar padati ne neha,
le s sinjega neba tiho v kosmih,
naprej se peha,

O cvetek zal,
kaj bi jaz tebi dal,
lepo bi mi raslo,
da nežno bi mi bilo.

O cvetek zal, jaz ljubil te bom
še dni nekolktero,
dokler ne umrjem,
spremeni telo se mi v okostenelo.

Edino je sonce, ki tmoto obžarje z jasnino,
o sveti se samo v svojo sredino
in dalj je buhteče, nad svojo površino,
a to dojemlje, kot vrhov vršino,
saj žari jo najbolj sij od vseh,
le žarek brljavi se vsiplje ljudem.
A kaj ti neti te poje, o sonce!
Da samo se obžarješ,
da zemlji luč daješ,
le od kod, ti silni vulkani,