Ušel mi bo iz rok
suhi list jeseni,
ko vse je
sivo in turobno,
tudi duh je
jeseni zgodnje
že zamrl v svojem žari.

V dalji doni, zvon cerkveni,
v dišeči jeseni,
odzvanja prek kotlin.

Krog in krog gore,
sred tiho polje,
le kar ga drami,
stopinja moja trda,
senca moja, vse bolj mrka.

Suha ravan,
Okoli le temni še obrisi planin,
Saj sonca žar le še odseva iznad vrsin,
Smrek prek poljan.
In suhe veje v vetru vrše,
Lubje skobljajo zimski vetrovi,
Ki tudi, mene šibe.

Sedela sem na klopci, v senci sredi dneva
in gledala peskovnik, ki prazen kar sameva.
S prenosnikom v naročju že skoraj bi zaspala,
ko me nenadna slutnja je v hipu v zrak pognala.

Srečala sem angela, belega z oblaka.
Krila zložil je na tla, zdaj pa nekaj čaka.
Nič ga nisem vprašala, rekel je kar sam:
"Človek, mi lahko poveš, kam naj krila dam?

Nisem plesalka,
pa plešem.
Nisem vseznalka,
a vem.
Potrlo me je,
pa ne jočem;
rada bi že,
pa ne smem.

Ne, smešno ni,
pa se smejem.
Gledala bi,
a mižim.
Ušesa mašim,
vendar slišim.
Utrujena sem,
pa ne spim.

Veter veje,
drevesa mu sledijo
ubogljivo,
rešujejo življenja
svojim hčeram vejam.

Opazujem vetrovo
igro nagajivo
prek dreves,
ki trpijo,
ki se za svoje
hčere bojijo. 

Zvezde so vesele,
na nebu zažarele,
noč temna postala
je vesela,
iz mene žalost je vzela,
zdaj se veselim
žalost je spomin.

Na žici ptička,
na sredi svetlo
listnato drevo,
desno temna cipresa,
za cipreso hiška.

Harmonija barv in
ambienta,
v mojih mislih -
za to poskrbiš ti.

Zanimiva
sončkova
zapeljiva
obline prave
zahteve znane
radovedna
topla
žametne oči
tebuh slok
napeta koža
zlati laski