Rdeči grm
beli cvet
pravljični gozd
tiho nebo
tebe nikjer
ne duha
ne sluha
samota
strah
hudičev glas.

Raskavo deblo,
izstopim ven na sonce,
suhi zrak diši.

Mrak  že lega na oči,
vse že tiho tukaj spi...
Sam pa mislim
in se trudim,
da pomislim kaj ponudim,
sebi si v dar za to,
da mene več mar ne bo

Ko vprašal bi Helena,
mar ti sreča je zdaj dena,
pravil bi ti da nikoli,
polni boli njegovi bli so dnovi

Kaj ti je človek, sreče iskati,
kaj veselil bi se,
od misli odselil se,
kaj se ti je za veseljem harati.

So tmote tmurne težki časi,
jih bridko je stavljati v strune.

Al vem da v temi časi
ni druge mi pomoči storne,
kot podati se skoz in skoz,
ter izpiti granko kapljo v čaši.

Oh, odrasti!

Komaj da učil sem se leteti,
že pada po mi toča in me klati.

Sem krošnjo že poganjati začel, ah majhno, drobno krošnjico,
jo je vihar tresti hotel.

Na robu ozvezdja,
ob stičišču dveh sijev stoji,
možic srednje rasti.
Lahko je bitje,
ki se je rodilo vesolju,
bitje, ki v sebi utripa in živi,
toplo in krhko

Trenutek odleti in želji zmanjka hrana,
ne brani se moj duh usode vihre sreče,
zakaj si tak zasukala, prevarna rana,
kako spod tvojga jarma up naj uteče?

Lahko me sij obžarje na tej trni poti,
le naj, če sad bo moj'ga pravega spoznanja,
al naj zaidem se v blodnjaku vitem, v zmoti,
mar volji slepi um lahko sledi, oznanja?

Od dela do dela
mojega telesa
bije se boj
za delček večera,
silen nemir,
up, nespokoj
daleč je zame,
smrti pokoj.

Čudne misli,
begajo po glavi,
polmrak lega na dvorišče

Klopce bele,
krog in krog
ob zeleni trati,
na eno sedem,