Kot na nebesnem svodu,
trči dvoje pare gmot,
silna vihra, preporod.

Tako kot visoko gor,
na podu zemlje vseh mor,
narava preoblična,
za človeka večna.

Poglej ta svet,
preveč široko vprašanje.
Poglej sebe,
na meji razuma.
Poglej me,
ti si bedak.

Ob posvečeni uri,
le eno mi še ostane,
da vse končam, porečem,
um naj iz pepela vstane.

Na polju tišina,
le hladna vedrina.
Tam odjekne strel.
Misli poskrijejo se
v globine zemlje.
Je bil to strel,
ne, le uma vrzel.

Glej sonce je vzšlo,
preveč visoko,
preveč veliko,
da bi bilo mi všeč.
Raje se bom vrgel
v brezno globoko,
misleč.

Ta drobni cvet,
iz trdih tal
kali na svet.

Za beli dan
in za vihar
me otožnost vsa
nji je mar.

Včasih se trudimo, da bi objeli prostor,
Saj si ne predstavljamo, da bi prostor objel nas.

Objamemo z mislijo in pogledom, ki ima krila.
A to so zgolj želje, da osvojimo neznano.
Tako prefinjene so vertikale in horizontale, ki omogočajo let,
da razlomijo in sestavijo pogled v istem trenutku
Ne moremo jim odreči sodelovanja.

Ne bom si oprostil
tiste noči,
ko gledal sem tebe
izpod oči
si slačila zadnje
delčke s sebe
tvoja figura
še v meni gori
oživlja mi srce
ki govori,
da vzamem si tebe,
tvoje telo,

Zadnjič si me prijel za roko,
poljubil na vrat
in sem si rekla,
da take popolnost ne vzdržiš dolgo,
sploh če ti piha za ovratnik.

Zdaj so žile zgolj
adrenalinski sunki
in roke nohtni noži
parajoč sedanjost,
vlečoč nazajnazajnazaj...

Zobje se zažirajo v trpkost trenutka:
iz enega v drugega,
s tankimi premori,
kot da je sonce kletka
in so tvoji stoki odrešitev.