sam sem,
ni vredno,
da pisal bi
kar z začetnico veliko.
 
Iščem,
odmev je vedno,
pozdrave pišem sebi,
nikogar, da ustavil bi roko.

Se misel kdaj prevalovi v suhi prah,
se vsi pogledi ostri v nič zastrejo?
Se nežni klici stišajo, zamrejo,
in ti ostane le pomrznjen strah?

Se spomniš, v sebi čutil si otroka
in so oči prepletale vse niti,
ki tvorijo celoto s koščki biti?
Zdaj tipaš dvom preteč na meji joka.

Če se zdi,
da ne gredo nikamor
moje poti,
lahko na mestu gledam,
se čudim,
strmim;
imam ji, imam -
Oblake.

S čim je napolnjena
tišina,
ki visi med nama?

Morda je najin molk
samo balon.
Opna iz zakrknjenega vdiha.
Poln zraka, niča,
vsega povedanega.
In zamolčanega.
Medičine in strupa.
Tihote in hrupa.
Vzhičenosti, obupa.

Rada bi, da sem z
Julijo Luno.

Julija Luna -
je toplina, ki je
nimaš.

Toplina,
ki bi jo rada dala.

Pesek v očeh,
ki se zažira v moj pogled;
žile kričijo in v izdihih mezijo kri,
ki se spušča po licih in oblizuje pore;
iz njih iztisne še zadnjo prošnjo brez naslovnika;
zvestoba krvi objame vrat,
ki ji pesem karotide ni tuja;
prsni koš z vdanim salutiranjem sprejme rdeči potok;
pore kože dalje vdahnejo rdeče niti,
ki markirajo cesto proti stegnom.

Ko hladna se svetleča nevarnost,
prebudi iz temnega svojega loga,
se spači mi čeljust in ta prevarnost,
bode me v telo, četudi toga.

In modri mesec sveti
hladnegam večera
in v tej utesnjajoči bedi,
kipi mi duša od prepira.

Trpek je bil že prvi požirek,
življenje,
zabredel sem v vodo kot ponirek,
življenje,
ti ni več mar zame kaj,
vem da pustil boš živeti še,
le vedi, da zame končan je dan,
samo tvoja umetna luč še sveti,
tiho stran, tiho stran, tiho stran te

Ko pride hlast srca
mi do končičev,
moram zadržati ga,
porezala mi up je
žaloigre britev.

Plamen sem, ki žarim
sredi sveta temnih globočin
v senci enakih,
prevalnih strmin
a jaz svetim se z gorskih vršin.