Svinčeno je moje ležišče,
iz svinca staljenega grlo,
kljubujem bežečim obrazom smeječim,
skoro osamljeno leži pepelnato
pogorišče,
skoro je pod ogljem že vse zamrlo,
tli sredi teme, vsredi lahkožive begavosti,
se se vzdiguje solzno telo s plamenom ihtečim

Prek slokih donebesnih smrek
in boja sonca ter teme,
vabi pogled gorska veriga,
tam kjer členov ji umanjka
pa pada prepad v brezdno megle
in v oblakov kapi bogov je domovanje.

Na morski obali, senčni zaliv,
sonce že skoro je zašlo
kot val ob val bi tresknil bil
v odsevu me prelivajoče je našlo.

Kakova sapa veje od morja,
kaj burka se morda okean,
kaj naplavlja mi gorja
od valov bučanja glas ni slišan.

Misli ni več,
ostala naloga je,
neizpolnljiva,
tare me plamen goreč,
sila življenja,
neustavljiva,
se zadnjo nalogo zate imam,
izpolni zvesto jo um,
ugasi mi misli,
ugasi skrbi,
sonce ti zgoraj, le pogum!

Vetrovniku

V zatišju planin,
le krokar drami mir,
sred snežnih kopnin
duh kot nikjer.

Ta duh si ti,
gorski zrak,
ki veješ iz veršacev smrek,
iz vrh gora,
iz pod sonca,
ki vsaki si bolezni lek.

Sladek okus
bonbona v ustih,
misli eksodus,
grenikih in pustih.

Poslednji odzveni naj glas
saj končno bridek je moj čas,

slišim usode zvone peti,
mi up v kali če zateti,

že utapljam se v morju sanj
kot ječeči veter, pihal sem zaman,

Drobni ptiček,
idi svojo pot,
si mar lišček,
ki poje mi v tihot

ali si sinica mala,
ki mi poje cicido,
nemara slavec gostoleči,
ki lahno sede na vejico,

Kako naj povem ti...
ne gre mi...
manjkaš mi...
brez tebe niti sonca ni...
Kaj sploh sem tebi bila...
zavrgel si me kakor psa...
kakor staro igračo...
ki naveličal si se jo...

Beli grad na obzorju sinjem
raste iz dreves.
Veličasten kraljuje hribu,
iz osamljenosti
ga rešujejo
obiski.