Razigrana svežina izvorne vode,
nežna drhtavica telesnega ugodja,
počasno odlaganje vzdušne soli,
ko ponjuhan ščepec morja naježi dlako.
.
Nadvodni svet je trajno, a umetno nakodran,
sonce ga pozlačuje do osebne slepote.
Čez zapeljive podvodne vilinske pravljice
pa vodi le magija jasnosti in notranje svetlobe.

Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
Za čas življenja
prepoznati pravo
domoljubno čustvo.
Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
A če bi srce
samohotno slišalo,
bi slovenskemu narodu
pojoča travica
s ponosom
v očeh zaigrala,
ker z iskrenimi željami gre …
Gre.
Gre.
Gre.

Nikoli mi ne bo hudo postalo,
ko gledam v slapove vodnih plasti
kako živo vibrira ta zvočna zavesa,
ki pada in pada odkar človek živi.

To res ne more biti le voda
v njej je živa življenjska tvar
tekoči kristali so njeno bistvo
v očeh se izraža ves njihov čar.

Gledal sem jo iz mraka praznine
stremeč brezhibno v njeno ljubko telo
njene oči iz reliefov Egipta
zaznale so tiho, da so objete s strastjo.

Kdor nima volje do zdrave presoje
in zdravo vizijo, zakaj naj živi
takšnega hitro demon izrabi
dokler ne poklekne od nemoči.

Vznemirjenost se ga je oprijela
po prvih prelepih dnevih, noči
lepoto stanja je ljubosumje prevzelo
mu spremenilo um v skrbi.

Ni znal presoditi njene ljubezni
še manj o sreči in vezi z njo
iz nedrij je slišal drugačne glasove
da jo je samo hinavstvo in zlo.

Opazujem rosenje trave
jutro je
in jutro pozna mojo čistost.

Zato me ljubkuje.

V veter položi slike
in v kaplje na koži odtisne spomin
sestavi oblake
in vzvalovi moja morja.

Tvoj obris pušča daleč.

Danes loščim želje.
Tudi tiste, povsem zarjavele,
prebiram v dlaneh. Previdno, previdneje.

Le obdrgnem jih in razgrnem. Pod sonce, vetrove.
Čez vse dni, ko sem drevje
obešene kože.

Dokler se dokončno ne izvotlim vate. Kakor reka.
Polna zatrdelega mraka
nad težo presušenega poletja.

Prebijam se skozi notranje zastoje
sem kot v naravi sonce, vihar
razmišljam o sebi in takšnih trenutkih
prosim tišino za idejo kot dar.

V snu se pojavlja dosti prebliskov
mi nudijo pota iz idejnih zagat v javi si mislim o teh pojavih
previdno odpiram kot čebela svoj sat.

Iz moje notrine se javljajo želje
katerih odtenkov se dobro zavem nekatere so lepe umirjajoče
moji vesti so druge kot kožni ekcem.

sonce v vseh očeh
v vseh očeh vesolja
vesolja polna črk
vsaka črka šepeta

vsi šepeti v pesmi
pesmi na vseh listih
na vseh listih kaplje
v vsaki kaplji sonce

Ne vem od kod izvira čustvo
katero v meni zaželi
razmišljanje o ženi,
ki hrepenenje v srcu porodi.
Morda je ravno ona
izvor vseh misli in časti
saj ustvarja v meni
izjemni sklad, ki me živi.
Vsak pogled me vodi
prav tam kjer se konča
gracioznost njenega bitja
v njej pozabe so gorja.
Tako se ustvarja vzdušje
iz čustev njenega neba
pogled me s skrbjo vpraša
je tudi videz del duha?
Ne glede na sfero
ženinih oblin
iz oči ji sije
moč- nemoč milin.

Boj med ovnom in mačko se nadaljuje,
ničesar ne dokaže, preveč dokazuje.
A=A v formalni logiki,
o tem si niso na jasnem niti sorodniki.

Okusi so seveda različni,
o njih se ni vredno prepirati.
Ravno prav, ob pravem času,
kdor hodi počasi, hodi varno.

Sleherno zlo, rodi novo zlo,
če gre lahko kaj narobe, bo tudi šlo.
Če se kaj zlorablja,
to še ne sme biti prepovedano.