Radio igra,
luč je prižgana.
Glava se ne da,
mi spati ne pusti.

Nič nisem storil,
kako me peče vest.
Dvignil sem roko,
jo stisnil v pest.

Udaril po mizi,
da bi me minilo.
Osebno v krizi,
kaj se je zgodilo?

Kritičen sem,
nisem pa zloben.
Želim samo,
vsem da, bi dobro šlo.

Vsi bili bi vaseli,
srečni in ne tečni.
Z družbo zapeli,
v mladosti večni.

Prijazni do soljudi,
iskrivi in šaljivi.
Pripravljeni pomagati,
ne drugim škodovati.

V dežju in sodri,
spekter čustev.
Filmski kadri,
vrtijo se v glavi.

Ljubezen naju je,
bridkosti naučila.
Ljubezen naju je,
za vedno ločila.

Črni kodri, modre oči,
nič več o tebi ne želim vedeti.
Potrebujem čas ne bo lahko,
pozabiti, to ne gre, kar tako.

Nekaj na njej,
moj mir skali.
Nekaj na njej,
skomine vzbudi.

Nekaj na njej,
bitje srca pospeši.
Nekaj na njej,
za kar je vredno živeti.

Nekaj na njej,
dolgo mrzlo zimo prežene.
Nekaj na njej,
led stopi in voda odteče.

Kamor pogledam povsod ljubezen,
samo jez sem sam, nevezan.
Rad bi se kregal, pa se nimam s kom,
ogovoril bi jo, moj jezik je zvezan.

Poišči me, izgubil sem se,
ne najdem poti domov.
Vrtim se vrtim, končno ugotovim,
to ni pravi naslov.

Njeni zlati lasje, grafit na steni,
ona je črnolaska, sedaj bodo problemi.
Ne piši po betonu, povej ji v obraz,
napiši ji pesem, kot še nisi nobeni.

Sebi v sramoto in duši v breme,
skrojil in sešil sem pesem za njo.
V mislih jo imel brez gela in kreme,
zavoljo tega obraza, sedaj rime pojo.

Pandorino skrinjo s tem sem odprl,
bolečina in nemoč sta privreli na plan.
V spoznanju starosti, saj tega ne smem,
razmišljal in pisal v resnici bolan.

Trezna glava tega ne odobrava,
samo zaslepljen, mogoče nepotešen?
Ovnova glava, nasilo se zaletava,
v svoji zablodi, deloval sem neubogljen.

Prebiram si kože.

Iz obešalnika
razbarvanega pogleda,
jemljem vsako zase.
Razpiram med prsti, kakor razlito življenje.

Pomerim jo. Na kratko.
Vso trepetavo
in bledo.
Da jo takoj zatem odvržem. Raztegnjeno.

Presneto...

Z drugačnimi očmi si ogledujem
današnji čas in z njim vso dramo
množica ljudi brez cilja
vleče sebe za seboj
kot neko nujno kramo.

Notranja stališča mnogi ne poznajo
prevzemajo nase umišljeno krivdo
od osamljenosti, vse do bolezni kot karmično nujnost ali usodo.

Barvno sem gluh,
ton rumen ali zelen.
Težke note, sedaj pa pruh,
glasbeno sem posušen.

Oranžen posluh,
v omari potemnel.
Modri okus,
je za vijoličastega zapel.

Radio igra rdeče,
TV na črno vleče.
Rožnata me vedno sleče,
bela najraje kleče.

Jezen,
razočaran,
žalosten.

Neumen,
neučakan,
zamerljiv.

Primitiven,
neodločen,
zapraljiv.

Zaslepljen,
neustrajen,
neiznajdliv.