Razburkala so dejstva moje misli
kdo vlada temu svetu in kako
okoli mene čudne so zaznave
a jaz jih čutim mogoče tudi vem.

Kaj zmore množica v tej puščavi kjer vlada vsem nevidna sila
o kateri pojma nima človek
le misli sužnja ostale so v njem.

A igra prava se je zdavnaj vnela
svetovne vojne so le ptičji spev
z njimi se bogastvo in vpliv zožuje
države sveta so zdaj njihov plen.

Imaš me
položena sem ti k nogam
skrivam sence pod tvojim oknom
kljuvam ostanke
in vem
da jutri obstanem.

Čeprav me nebo klofuta
in se mi smejijo bogovi
za hrbtom mi rastejo trnji
in globina temni

še vedno podplati letijo
čez obzorja nebes.

Sanjavo se prebijam skozi noč
srce me klofuta
in vesolje me briše s seznama.

Ne znam se upret
in ritem pojočih besed
je neznanka za mojo razlago.

Nisem tista
ki se ne spozna
in danes je preveč sivih gnezd že spletenih
preveč je
ne zmorem
zdaj grem -

Skozi globine prihajaš
daleč od ptic, ki resnično letijo
in nosiš naročje neba.

Nekaj v meni strašljivo igra.
In rime nocoj ne molčijo.

Kričeče stojijo
in razgaljena sled je zarisana v tla.

Skozi poletje sem šla,
s kakšno priložnostno zimo
ki z viharji pod krinko snega
nosila je v znanje zavito
resnico srca.

Zdaj pa znova stojim kot otrok
s svojo igro
pred polnim zabojem igrač
in grabim v naročje edino dobrino
s katero ne smem se igrat.

Le zakaj sem tako mirna
nihče me ne gnjavi
ne dogaja se nič strašnega

vstanem, delam,
jem, pijem,
hodim, pišem,
ja - ljubim se
(tako se lepo reče pravijo)
misli imam polne
groza - tv nanizank
pravijo da bo treba
tudi na dopust
le zakaj -
da bom vstala
jedla, pila,
plavala, hodila,
slikala
ja še - ljubila se.

Tisti dan je morje pljuskalo
skozi uho skale kot iz golide.
Tleskajoči udarci slanice
so pomikali pesek,
ta pa je neenakomerno
pokrival pošvedran klobuk.

Nartni jermen sandal
se je počasi sam odpel
in podplate je začelo narahlo gristi.
Obojestranska napetost
je v nekem trenutku tišine
vendarle zadihala v koristno sožitje,
zavest pa se je znova lahko
napolnjevala s pravo srečo.

Pregreta
medena
detelja
drobi
cvetove
na prodnat
breg.

Prijetnosti
tako
dišijo
in jih lahko
rumeno
posušimo
na stotisoči
pravljični
sapici.

Večer nad kavarno.
Blodi s presahlo glavo.

Kakor ogromen siveč golob pod mizo,
opreza za zadnjo dnevno luščino.

Pogoltno.

Globoko čez škatlasto obzorje
se zgoščajo ljudje.
V pregnetene sence.

Brez kože.
Brez usedline.

Danes tako pesknate.

Razgledni stolp v mojem bitju
je v meni negativna tvar
Lucifer mi jo osvetljuje
zelo rad mi daje jih v dar.

Tako spoznavam lastni poper
ki me v trenutku otrezni
prinašalec luči me opominja,
da so v meni njegove moči.

Popravljam se v tem spoznanju
da ni popoln tu nihče
vsak ki je v telo vstopil
ve da v njemu nekaj vre.

Ležim pod odejo.
Slutim bližajoči se vihar.
Iz vetrne oaze bodo pridirjali kameleoni.
Spreminjajoč barvo mojega telesa
bodo v njem iskali sonca,
da bi dobili krila.
Nato se bodo zabubili na mojih laseh,v katere je ovito moje presihajoče srce. Vetrna oaza čaka.