Nad tvojim veseljem krožijo ptice
s kljuni kraguljev
in s kremplji
zaritimi v obraz.

Čeprav se pokriješ z nasmehom,
poznam tvoj poraz.

Imaš ga na robu zatilja
prižge se v odtenku oči
negibno sedi ti v naročju
plapola med lasmi.

Samo za precejeno sled dotika oddaljeno.
Popoldne.
Pijansko navlečeno čez obledelo horizontalo.

V pomečkanem srajčnem žepu tihotapi celo nebo.
Ali pa trepetavo miluje izgubljeno besedo.

En sam otroški vzklik nižje.

Ljudje.
Hiše.
Drevesa.
V najožjem hlačnem zavihku presušenega granita.

Bil sem ti.
Nekoč, že davno.
Ob potokih sem lovil nasmehe zate,
sanjal sem o strasti mladih src,
ki je umrla brez razloga.
Sanjal sem o biserih na tvoji koži,
sanjal sem te golo, z vetrom v laseh.
In srečno.

Sanjal sem te upajoč, da vrneš se.
Oblaki so prekrili Sonce,
jesen in zima umorili sta poletje.
A jaz sem te še vedno sanjal.
Temne so bile te sanje.
Tako boleče, tako moreče...

Zjutraj so vse sence kamnite.
In utesnjene kocke
iz spolzke sredice tlaka, povsem mehke.

Oblivajoči koraki
sedaj postajajo ihtavi otroci.

Precejajo ploščate odmeve.
V krogle.
Elipse.

V pršeče cvetje nad kožo poletja.

Brez skladja.
Brez prileganja.

Glej, če bi imel le en strel v enem momentu, bi ustrelil ali pustil da ti spodleti?      Nared to kar misliš da bo najbolje, ne sme nate vplivat družba, še man okolje, kr te družba lahko takoj okol obrne, in prizadeneš človeka k ga poznaš najbolje.

Govori počasi
skozi tiho simfonijo vetra
skozi pljuske valov
stiskajoče
ob skale mojega življenja.

Govori iskreno
skozi zaprašene vrtince peska
skozi grla mojih glasov
tresoča ob hihitanju bogov.

Govori mi
skozi tančico stkano iz oblakov
skozi ples obcestnih brez
skozi luč sijočo na betonsko plažo
skozi utripe valujočih mest.

Lepa… sem, baje…
Pravijo… da bi me. Tudi jaz, njega, njo, tebe, sebe. 
S strastjo, daleč naprej od konca.

Pravijo… da bi me. Hvala, tudi jaz bi... 
Le tisti mali glas se še upira: 
S kom bom pa dolga jutra pila kofe? 

S strastjo, daleč naprej od konca
bi gledala sončni vzhod brez besed. 
S tabo, ki me gledaš in vidiš z dušo.

Z ostrim nožem
so mi izrezali srce
in ga servirali
na srebrnem pladnju
Usodi, ki je ni.

Trepalnice imajo
čudežno moč,
da odženejo misel
z enim samim zamahom.

In kadar ta vztraja,
mehko dvignejo zapornice
in s slanim viharjem iztrgajo sidro,
ki vrta v srce.

Dišal si po soncu,
dišal si po soli,
ko sva še vroča od naslade
narabutala si fig.

Ko so valovi butali ob star svetilnik
in je bilo samo še zdaj,
je izgubljen galeb odnesel vetru krik.