Moje pesmi bereš,
nočeš slišati za me.
Naj bo tako,
sram naj te bo.

Bodi s tistim debeluhom,
tudi ti boš ovenela.
Prenajedla z belim kruhom,
in postala debela.

Pred ogledalo se postavi,
oglej se, si popolna.
V življenju ni vse logično,
izbrala si tega klovna.

Dokaj je peres pisalo o dogodkih njega dni,
a poet vsekdar drugače videl, čutil je stvari.
Da je svet pokvarjen vemo: vidimo in slišimo,
kdaj je pesem skrpucalo pa lahko še čutimo.

Ervin Fritz je pesnik vrli, ki ostro vihti pero,
da z umetniškim vtisom, meša drek in seje zlo.
V težkih časih komunizma ritolizil je oblast,
a sedaj, na stara leta, našel novo si je strast.

Mladi in nedolžni
za puško so prijeli
in se zvesto zavzeli,
da svojo domovino
vdano bodo branili.

So jim orožje v roke podali
in na fronto v krvave boje
jih poslali,
se mnogi nikoli niso vrnili,
a nekateri za vedno
ostali so invalidi.

Nedolžni ljudje
so pred okupatorji trepetali
in marsikatere sramote požrli,
da svoje otroke
so zaščitili
in težko od njih so se ločili.

Tiho, tiho in počasi
so moje poezije
se prelivale v melodije,
nežne in rahlo šumeče melodije.    

V otroštvu sta se spoznala
in pri petih letih prvi pljub dala,
a takrat še čiste ljubezni nista poznala.

Deček ji prisegal je,
da rad jo ima,
a deklica njemu,
da z njim se lahko sam igra.

Žalostno je
moje oko,
ko videlo več
ne bo tvojega nežnega
obraza in tvoje lepote,
ki me je oslepila,
da žalostno oko moje
ne vidi več.

Žalostno je moje oko
in v preteklost,
sanje in iluzijo zazrto,
da skriva solzo,
ki po licu mi bi polzila,
a srce moje
trpi in joče še
dandanes za teboj.

Žalostno je moje oko…

V sobi sto tri
nekoč sva
se ljubila le jaz in ti,
brez vsakršnih skrbi,
da bi nas videle
kakšne oči.

V sobi sto tri
sem ljubezen ti
izkazoval
in vse tvoje
strasti spoznal,
a nisem verjel,
ko si mi rekla,
da njega si prevarala.

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Mašina črna, kilometrina velika
in luknje v mojih odbijačih.
Čeprav poznam vse trike,
nikdar ne registriram Cordobe.

Na avtocesti, v vetru
mašina črna, brzina velika.
Smrt me pričakuje
na sedežu v Cordobi.

Joj, kako spolzka je cesta!
Joj, moja vrla limuzina!
Joj, ko me smrt pričakuje
na sedežu v Cordobi!

Cordoba.
Zarjavela in stara.

Odhajam še nocoj,
da za seboj ne puščam
sledi in da nihče več ne ve,
da moje srce trpeče in umirajoče
nekje daleč v tujini še živi.

Odhajam še nocoj in le
kovček spominov in bolečin
odnašam s seboj, da ne puščam
sledi, da moje srce po domu hrepeni.

Odhajam še nocoj v svet širni,
da skrijem se pred očmi in spomini,
ki so me boleli in da se za vedno moje srce umiri.

Odhajam še nocoj
brez laži in brez vsakršnih sledi.

Glej, gledam na te,
moja draga vas domača.

V jeseni rjava,
pozimi bela,
v pomladi zelena,
v poletju rumena,
pa še vedno moja
draga vas domača si.

Pogled, nate je osupljiv,
prepričljiv,
pa večkrat tudi pretresljiv.