Nocoj na plano lun'ca
je prišla
in razsvetlila
temno noč,
da bil sem ves
pesniško navdihujoč.

Vedel sem,
da nocoj mi bo
priskočila naša
lepa bela Lun'ca na pomoč,
da pesem
tekla bo in Lun'ca
ideje na list prelila
ter roka moja
novo poezijo sestavila.

Ti si moja jetnica,
ki v zlati kletki boš ostala,
da bi vse moje
strasti in ljubezen
izpopolnjevala
in nihče
iz te zlate kletke
te ne sme krasti,
ker si le moja
in le meni pripadaš,
saj si moja jetnica
v zlati kletki
in nihče naj te ne krade,
ker še dolgo
v njej boš ostala
in vse moje strasti
ter ljubezen izpopolnjevala.

Oh, ta spomin, na rodni kraj,
na mater, na očeta,
na brate in sestre,
na vse prijatelje spomin ostaja.

Nežna kot poročna
tančica ga obdaja,
da ne zbledi,
da se nikoli ne izgubi.

Iz jutra v jutro mi nagaja,
spomin, v katerem srce
se mi poraja,
solza kane, spomin ostane.

Prvo jutro
se je rodilo
in kraj naš
v meglo zavilo.

Sonce je vzšlo,
a prvo jutro se je
prebudilo,
da se tvojega
imena nisem niti
spomnil,
a kaj ko kmalu
nazaj te je pripeljala
žalost.

Vedel sem,
da jaz brez tebe
več ne morem
in moral sem slišati
jok svojega srca,
ko prvo jutro brez tebe
se je prebudilo.

Kaj vse bi človek dal,
da še enkrat se rodi
in življenje preteklo v novo spremeni.

Eh, da imam dve življenji
in spremenim vse,
kar napačno bilo je.

Eh, da imam dva življenja,
da vrnem se na začetek
in življenje svoje spremenim.

Da imam dve življenji
vse bi dal,
da še enkrat isto ljubezen
bi spozbal,
a le da ljubezni in sreče bi bilo
in ogenj ljubezni ne bi ugasnil.

Ko ura bo odbila polnoč
vem,
da poslala mi boš sms
v katerem napisala boš,
da vabiš me na ples.

Ta sms pričakujem že dolgo,
a vem da v njem
ne bo pisalo,
da vabiš me na ples
temveč da je konec
in žalosten sloves.

Daj,
moja edina ljubezen
pošlji mi sms
pa naj v njemu piše,
da je prišel čas
za sloves,
le pošlji sms.

Na omarici leži
album starih slik
in v njem spomini,
ki so zbledeli in minili.

Album starih slik
naj na omarici še naprej stoji
in na njem naj prah
se nabira,
saj odprti si ga ne želim,
da solza iz očesa mojega
ne kane,
ko spomin nate
v sanje se mi prikrade.

O, moja draga vas domača,
ki vrata svoja si mi zaprla in
me pustila zunaj v tujini.

O, draga vas domača,
ki si me hranila, mojo poezijo
vso na list papirja prelila.

O, draga vas domača,
ki si me navdihovala,
da Snežnik sem v poeziji svoji
opeval in tvojo lepoto hvalil, častil.

Mnogo porazov in vzponov
sem doživel,
a za vedno sem zapisan
s spominom,
da me ljubezen je pustila
in me ulica hranila.

Sem pesniti začel,
a vedno s spominom,
da te ob meni več ni.

Le ulice bile so mi prijateljice,
le one so me hranila
za spomin,
da slišim zadnjič
tvoj glas.

Srce moje nemirno
je eksplodiralo,
ko si mi priznala,
da drugega si ljubila
in mene v preteklost zavila.

Srce nemirno je eksplodiralo,
ko je spoznalo,
da zate bil sem le številka
in da si me v trenutku odslovila
in njemu ustnice svoje poklonila.

Srce je počilo
v eksploziji,
ko si mi povedala,
da ljubiš me ne in da
drugega si spoznala
in ga pred mojimi očmi
v svoje stanovanje pripeljala.