Od Akir
|
Prazna gošča, cvet puščav,
vonj lepote, cvet je trav.
Star heroj, tristótih slav.
Kaj počenja? -Išče prav.
|
Beri dalje...
|
|
Od Akir
|
Ko zaslišim šum peres, moja mala ptica,
ko se dvigneš do nebes, sonca si kraljica.
Kam odplavala boš zdaj, si leteča riba?
Dolga bo ta pot nazaj, veritas de vita.
Rdeča se prav smešna zdi, če si vsa zelena,
morje mirno valovi, kje je morska pena?
A svet se kar naprej vrti, luna je že bleda,
ko te stiskajo skrbi, zvezda nate gleda.
|
|
Od bepohnka
|
Poslušam intrigantno kričanje neskočne črnine teme, gledam razočaranega angela ljubezni, kako premetava poteptane emocije iz enega kota sobe v drugega,
ter čutim histerijo izgubljenih duš, ki plavajo po Mariborski kanalizaciji.
|
|
Od ska
|
nikoli ne moreš povsem splameneti v horizontalo
tudi če jo oviješ tako da ti noge bingljajo
čez jutro proti večeru
in kasneje še morda
preko mraka
vse do globokonočja
|
Beri dalje...
|
|
Od Egoist
|
Sivo nebo brez ptic.
Siv avto in
siva cesta.
Peljem se v službo.
Vklopim gretje,
kondenz mi odkrije pogled na ljudi.
Dolgih korakov hitijo v mesto.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
Čez korce globokonočnih streh
se lahno preceja bolj apnenčasto jutro.
Skromno obuto.
V brezbarvje zvonov.
Kaplja...
Tudi takrat, ko se bom cel
skrčil v verz,
ga ne bo niti za srago
več.
|
|
Od bladerunner
|
šele takrat, ko ti zmanjka solz spoznaš,
da nimaš pojma kaj je to bolečina.
šele takrat, ko izgubiš vse kar imaš,
imaš vse, kar je pomembno. Bližina.
šele takrat, ko se prepustiš, ko si list,
ki ga nosi divja reka življenja,
najdeš pot in na poti ljudi.
Med ljudmi spet poti. Vsaka lepa.
|
Beri dalje...
|
|
Od bladerunner
|
Prsti drsijo prek kože papirja.
Mehkoba oblike skrivnostno vznemirja.
Kot da so vklesane besede opojne
v večnost. Ležijo, smehljajo se, voljne,
da ljubiš se z njimi. Telo daš jim, dušo.
Natočiš si kupo iz verzov, da sušo,
ki grlo razpara kot noži puščave
za hip potešiš. Le za hip. Kakor sanje.
|
Beri dalje...
|
|
Od ska
|
sedaj zimuješ
pod slepo pego zvezdnega pigmenta
sredi brloga
razpadlega prostorja
dokler ne presnoviš
zadnje kepe rjastega pomena
globoko iz želodca
|
Beri dalje...
|
|
Od Ashru
|
Pripadnik osovraženega podzemlja,
tavaš iz kota v kot,
tuje oči te pohabljajo,
vendar ni fizičnega stika,
ne razumeš, ker ne moreš,
tvoja podzavest je tvoje vse,
mindpower,
manipulacija misli,
za vsem tem sistemom emocij in strahu stoji on in te preizkuša,
priklene te v prisilni jopič, kot v norišnici,
čaka in pritiska gumbe.
|
|
|