Bele lilije v jutru so svežem
so se na vrtu mojem
razkazovale
in svoje dišeče bele liste
skozi jutranjo idilo
me v svet poezij in ločil popeljale,
te bele lilije,
ki v spomin na preteklo ljubezen
so cvetele
in moje zakrknjeno srce
premaknile.

Bele lilije…

Kakor ptica ranjena
na tleh sem pristal
in vzleteti želel,
a s polomljenimi krili
ranjen na tleh sem obležal
in čakal,
da se me usmili kdo
in ranjeno krilo obveže,
a tako še naprej sem ležal
na tleh,
kakor ranjena ptica.

Zjutraj, ko se prebudim
mi vonj po travi pokošeni čutila prebudi
in takrat hvaležen sem,
da lahko živim v domačem kraju,
kjer se lahko brezpogojno sprostim
in prepletam prijateljske vezi
z domačini.

Vonj po sveži travi,
ki v ostrnico je postavljena
in na vrhu ošiljena
sem spoznal,
da še vedno rad ga imam
svoj domači kraj.

Niti prepletajo se
skozi moje življenje
in vijejo dolgo zgodbo tega trenutka,
ki mogoče nekoč
ostal bo kje zapisan kot spomin,
da ustvarjal sem poezijo.

Niti trenutka so
se prepletle skozi
širino polja in višino vrhov,
ki so skozi nitko zapisali
moje življenje
in v njem besede,
vejice in pike,
ki prelivale so se skozi moje roke
na papir,
poezije,
moje poezije.

Vedno, ko ob morju stojim
me preplavi poljub
tvojih nežnih ustnic
ujetih v jutranjo meglo
in po soli dišečo brisačo,
ko ob morju stojim
in si te ob sebi vsakih pet minut
želim,
da ob meni bi bila
in skupaj galebe štela
ter se v morju slanem okopala,
da ljudje spoznali bi,
kako se ljubiva jaz in ti
ter da najine noči
po ljubezni in vročini dišijo.

Ti najraje v nočeh poletnih
bi z nekom na travi dišeči
se ljubila
in samo pet minut po končani igri
ljubezenski
bi ga preprosto odslovila
ter srce mu vzela in ga zlomila,
tako bi se ti ljubila…

Na mizi ob prihodu
v svoj lepi dom
pismo si dobila
in srce svoje v verige
zaklenila,
da se oko tvoje
ne bo zbudilo in solze
bolečine lilo.

Draga moja,
ko se zjutraj boš zbudila
ti najprej ura ne bo zvonila
in na svojih ustnicah
mojega poljuba ne boš zasledila
ter roka moja
te ne bo objela,
le žalost,
le žalost v srcu bo kričala
in ti v postelji boš jokala,
ko te spomin popelje v moje srce.

Ko se zjutraj boš zbudila
se po obrazu ne boš umila,
da šminka na ustnicah ti bo ostala,
saj veš da sem te preteklo noč
zadnjič poljubil jaz
in nikoli več srce moje
te ne bo ljubilo.

Če bil bi čarovnik
začaral bi ta težek svet
v prečudovito deželo
v kateri ljudje radi bi se imeli
in želje ter dobrine
skupaj delili.

Nisem čarovnik,
a če nekoč postal bi čarovnik
začaral bi ta svet,
da mir na svetu bi prevladal
in meč iz človeških rok
izgubil bi svojo ubijalsko moč.

Namesto meča
se ljudje za roke bi prijeli
in se radi imeli,
a na svetu vladal bi
mir, mir in še enkrat večni mir.

Ne znam
povedati v tem trenutku,
kaj si želim,
a v meni nekaj
želi, da se skupaj
kakor prava prijatelja
pogovoriva
le jaz in ti.