Padam na obličje
jutranje rose,
ki zavila in objela
je prvi jutranji utrinek
in iz hiš privabila prvi
vonj sveže kave.

Padam na obličje
sonca,
ki žarke na moj
obraz, ki še
zaspano deluje
in obvezno prvo kavo
potrebuje.

Padam na obličje
nepoznanega sveta
in novega dneva,
ki se je rodilo,
da poštenim ljudem
bi se zahvalilo
za prvo jutranjo besedo.

Oblačil sem jo s pogledom
kot sonce s toplino njeno telo
iz njenih lic mi je rdečica
nemo izrekla isto željo.

Prelep občutek povratne želje
je izžareval iz naju kot zov
in sporočal je bližnjim silam ljubezni
kot rečni tok ločenih bregov.

Oba v večni dušni pojavi
doživljava ta stik kot enkratni čar
sprejeta v vrtinec vibracij vesolja
sva kot bregova, ki ju živi val.

Dan, kakeršnega si ne želim,
takšnega z veseljem prespim.
Raždražljiv, ne gre mi nič od rok,
brez energije, izgubljen tavam naokrog.

Utrujen od dela, od skrbi,
delati, nič se samo ne neradi.
Selitev veliko vzela je moči,
potrebujem počitek, dopust sledi.

Dobro se je odklopiti,
vrček ali dva izpiti.
Ne zagovarjam alkohola,
včasih naj popusti zavora.

Debil največji sem na svetu,
znanci me samo izkoriščajo.
Uslugo vedno vsakemu storim,
zase pa ne poskrbim.

Sedim, razmišljam, skušam razumeti,
vrat do sreče ne zmorem si odpreti.
Ogromno napak se v letih je nabralo,
kot balast na drugi strani je ostalo.

Desetletja tam sem jih odlagal,
misleč, s temi vrati si ne bom pomagal.
Sploh jih ne potrebujem,
sam svojo srečo kujem.

Pred njimi sam stojim,
v majhno luknjico strmim.
Skoznjo svetlobe žarek sveti,
žarek upanja se mi posveti.

Ko bi vedel takrat, kar vem danes,
bil bi Lan in ne bi bil Janez.
Več bi jedel, ne hrane zavračal,
sorodnikom ne bi težil, več časa jim posvečal.

Bil bolj bi toleranten, bolj poslušljiv,
večkrat v jezik se ugriznil, ne tako razdražljiv.
Ne tako nesramen, do ljudi okoli sebe,
prijateljev ne bi izgubljal, še posebaj tebe.

Nasvete upošteval, več pogovarjal,
resnico večkrat govoril, ne samo izgovarjal.
Saj nisem veliko lagal, le resnico prikrajal,
da svoje komplekse, pred teboj bi skril.

Razočaran sem pač,
ne zmorem nositi hlač.
Ona jih pa obleče,
mene za nos povleče.

Očitno sem prekratek,
se lahko popravim?
Je mogoče, da se še sestavim
in oprizorim povratek?

Barve so posvetlele,
konture so zbledele.
Ostale so le sence,
čas osebne dekadence.

Vsi ljudje hitimo,
pred svojimi mislimi bežimo,
želimo si drugam,
imamo sanje kaj našli bomo tam.

Gradovi v oblakih so zgrajeni,
niso več s težavami omejeni,
odločili smo se da je zdaj
trenutek ko ne gledamo nazaj.

Narod na ulicah nori,
to je nov način,
način kako se živi.
Ne bomo več v okove ujeti
mi začeli bomo svobodno leteti.
Za politiko nam ni več mar,
mi sam svoj smo gospodar!

Oblaki so prekrili nebo,
veter je zapihal, sveže je postalo.
Vročine ni več, lažje se diha,
madež crknjene vrane, vse kar je ostalo.

Naporen teden za menoj,
delo v taki vročini utruja.
Ureditev novih poslovnih prostorov,
izdelava novih električnih instalacij.

Dolgo že nisem delel z očetom,
vsi ti spomini, prijetno je bilo.
Izdelava omarice in instalacij,
dobro in hitro nama je šlo.

Oko imam oteklo,
k zdravniku ne želim.
Potrebujem domačo oskrbo,
ob njenem dotiku ozdravim.

V dolini zeleni,
postavno dekle živi.
Njen dotik čarobni,
da oteklina popusti.

Lepota je ogrožena,
sodelovka je zgrožena.
Ne bo me takega,
več dolgo gledala.

Resnica ni povsod,
vse le ni res.
Ne pobiraj, kar slišiš,
vedno poslišaj,
vsemu ne verjemi,
med vrsticami beri.

Beri, premelji,
poslušaj,
razmišljaj,
sebi prilagodi.
Ni na svetu,
samo ene resnice.

Več resnic,
v tem je vic.
Tu nastane problem,
potem pa izberi,
glede na namen,
usterzno sebi.