brez ideje do
brez smisla do
brez volje do

do življenja
do misli
do seksa

razmišljal bi
razglabljal bi
razpravljal bi

bi a ni kaj
bi a ni čemu
bi a le zakaj

v trugi leži
z oči solza beži
v moj spomin ujeta
na kolena vedno pred teboj

nikoli nikogar tako kot tebe
nikoli res pogrešal
neizmerna kakor je le ljubezen
bolečina v meni

ljubim te pogrešam
slika spravljena za vedno

božanska kočija
drvi v strm klanec
kot po ravnem
skozi krivine

že dolgo te ne čutim
otopel od ugodja
ne razmišljam o tebi
le spominjam se

potok teče vedno enosmerno
jaz drvim na vse strani
kot slepec sem
povsod te iščem

I was watching Qi,
with Stephen Fry.
And it occurred to me,
what I want to be.

Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,
trg Republike dvajset let nazaj.
Levo Slovenska zastava, govorniški oder desno,
govor gospoda Kučana, v spominu za vedno.

Sedim na ogradi vhoda v novozgrajeno garažo,
pod prenovljenim Kongresnim trgom v Ljubljani.
Med množico čakam na govor in proslavo,
ob dvajset obletnici razglasitve samostojnosti.

Govor predsednika Turka, kulturni program,
barve se prelivajo na stavbi univerze, prijeten pogled.
Čudovita koreografija, prelepa glasba, popolno skoraj,
sam, mislim le nate, lepo bi bilo vse to deliti s teboj.

Razumem pomen vstajenja mesa
takrat se zavedena ljubezen odvaja,
zajeta od trmasto krutih želja,
nazaj v čakajočo ožaloščeno dušo.

Vse se spreminja skozi večnostni čas
čeprav si ujet v brezpotju kot kamen,
ko pride tvoj čas se preleviš
v samo spoznanje ali pra snovno stanje.

Razkrivam preteklost današnjim trenutkom
spreminjam miselnost mladostnih hotenj,
izravnavam, usklajam, kar vest oznanja,
ustvarjam si temelj bodočih vezi.

Ko se mi srce neha tresti ob resničnih dobrinah,
prebrisano navajen na trepetanje od strahu.
Vidim le tisto kar je ob njenih oblinah.
V mojem razumu se dela zmeraj več prahu.

Strašna je smrtna tišina, ko bit neenako odmeva.
Kisla kot grozdje, ki ga lisica ne more doseči.
Vendar se ne ustrašim, ko se nekaj rojeva.
Dvomim le včasih, če bom mogel vsem ustreči.

Začetka je konec. NE poznamo zaključka!
Uživamo, če le znamo. Večinoma ne znamo.
Nadaljujemo s pomočjo USB ključka.
Če ne vemo, si tehnologijo prodamo.