Hočem živeti bolj kot umreti. Tanatos v meni ni tako močan, kot je eros in ljubezenski orkan. Nihče več ne uživa če se noče zadeti. Tako kot meč v tišini, ki se zarije globoko. Padam v neslišni globini, ob bolečini jo primem za roko. Pridem zdaj sam tja, kjer zmeraj želela sva biti oba. Ko jutranja rosa me zdrámi, naenkrat pojaviš se ob moji rami. Ne vidim te, ko izgineš, pojaviš se, me izpiješ. Prazen se sedaj uležem na tla, ni več prihodnosti, kjer bila bi oba. Hočem živeti bolj kot umreti. Tanatos v meni ni tako močan, kot je eros in ljubezenski orkan. Pa čeprav nje ni in moram trpeti.

še enkrat se ozrem
upam da nihče ne gleda
venomer mi je nerodno
le zvedavost me premaga
da se zavem kako je

gleda te naravnost v oči
srce me zaboli duša zapeče
pregled mi je odvečen

bežim v svojo smer
utrujen sedem ko se zavem
včasih sem raje sam

Črvički se hranijo z možgani,
zajedajo se mi v misli.

Plast po plast odkrivajo skrivnosti
zažrte v tkivo in skrite pred vesoljem.
Skozi luknjo v temenu jih kažejo svetu.

Gol se valjam v mlaki krvi in posranih laži.
Obdajajo me lačne hijene.

Strgal si bom kožo iz obraza in
ti pokazal svoj pravi jaz.

Pogledal te bom v oči in ti priznal.

Utihnili so zvonovi hotenja
odmaknil se je ves telesni žar,
ostala le ena je zvesta slika
tistih momentov,ko z Bogom sem sam.

Pogovarjam se z njim z izpisom besede
roka me vodi v skrivnostno stanje,
skoraj v transu opuščen sprejemam,
čarobne misli, v njih vtkan sem zanje.

Prelepi trenutki, blaženo sanjski
se vsajajo vame z vdihom večnega dne,
oplajajo moje zunanje življenje,
me hranijo čustva nebeške mane.

Prav zato so enkratna tovrstna stanja
sebe ne čutim, niti vem kaj zase,
prelivam se v večne zapise brez misli,
prikazuje jih vidno iz mene srce.

Labodi otroško čofotajo s perutnicami in
vabijo samice na paritev.
Veter hladi najini od sonca pregreti telesi.

Gledam te kot prvikrat.

Tvoja koža je še vedno svilnata.
Tvoje oči še vedno žarijo.
Tvoj nasmeh še vedno seže v dno moje duše.
Še vedno paraš moje srce.

Opazujem te,
ko žvečiš solato s semeni in jogurtom.
Pokažeš mi vsebino v svojih ustih in
naju za trenutek vrneš v preteklost.

Za prostorom misli kot uspavanka
plešeš in gledam te v modrini.
Roke ti drsijo med valovi.
Nikakršnih okrasov ne potrebuješ,
da bi bila utelešenje popolnosti.
Ali skoraj.

Jesen, ne ljubim te, samo gledam.
Velika si. Še sama ne veš, kako.
Spet je čas zate in dve minuti za piko.
.
.
Okrog zapestij, da boš prepričana.
Srce mi bije kot noro. V dlaneh,
na drugi strani sonca.
Ne bom drugi človek, drug
obraz.
Še ti bom lizala hrbet.
Še te bom gledala, kako spiš.
Pod ritmom med ženskimi telesi,
po katera sva prišli.
A na koncu bova druga drugi grizli stegna.
Še ena minuta za piko.

posejem razmisleke 
odplavljenih ogorkov         
se razčetverjena pogrezam     
v polnost pregreh      
sesedam v mulju       
zloščenih
podočnjakov
gnetem zamaščene spomine
precejam možganovino    
požiram ostanke premetanosti 
gola se zlevim         
odrastem v rastlinjaku
prilepljena na vroče steklo 
zlezem v pestič

V hrepenenju se vlekel prazen je mir,
ni večje bolezni kot upanje moje,
se v gnusu pojavi žameten vir,
le kje uresničijo sanje se v dvoje?
V bolezni hrepenenja je mirno upanje zašlo,
se žameten vir je v gnusnih sanjah razblinil.
Le kje, le kje so te besede,
v mojem srcu zapečatene kot stene?

Z vsako solzo se izlilo upanja je malo,
ni več žalosti, trpljenja,
mladosti leta izbrisala so smeh prekmalu.
Sanj, čutnosti, ljubezni navidezna ideja,
zamegljena od brezčutnosti želja,
slika Floriana Greya jo je kot prekletstvo spremljala.

Sedi na klopi mož prastari,
mu malo kloni siva glava,
brez sanj z nasmehom spava,
lahak mu vetrič kodre mrši.

Zakašlja malo in pohrkne,
nastavi roko polno zrnja,
prhut peruti kot da sanja,
tišino slepo v hrup prebrne.

Naj le sanja srečnež stari,
slep od rojstva za resnico,
živel je srečno v utvari.