Nikdar še nisem v zvezdni noči
objemal te vse razvihran,
ob tebi solz še nisem točil,
ne: "Zbogom!" vzdihoval pijan.

A nocoj, ko mi je zapustiti
to mojo milo rojstno vas,
zdaj v tvoji družbi čudnotihi,
o, breza, jočem se na glas.

In kot pastir iz tisti pesmi
zavpil v jesensko bi nebo
in ti prisegel, da ob vesni
z žerjavi se spet vrnil bom.

Kadarkoli zagledam črno mačko,
ki mi prečka pot,
me zamika, da bi jo ujel
in posprejal s solzilcem.
Nobene oči ne jokajo lepše kot mačje.

Mati na Mohorjevo je vso noč prečula,
od skrbi, sirotica, do zore ni usnula.

A zjutraj se vsa bleda iz strašnih sanj zbudi;
o snežnobeli trugci se je sanjalo ji.

Ozre se v križ na steni, dobrotnica, in vstane,
v tem krč jo zgrabi, zvije po tleh od muke same.

Od stokanja naposled soprog se je predramil,
na porod jo odpeljal je revo kar v pižami...

Drvela je stoenka vso pot, kakor za stavo,
po radiu vrteli so Eaglese in Abbo.

Rekla si, da kot veganka
ti ne rabiš jajc, mesa,
eh, razloži to uganko:
kak zadovoljiš moža?

Rekla si, da med vegani
sir in mleko ni v časteh,
a ti sirčka se ne braniš,
tičje mleko maš v laseh!

Si dejala, da živali
so ti ljubše kot ljudje.
Saj, zato tak rada žvališ
z mojim svinjskim rilcem se!

Zbudi jutri me, mati, zarana,
luč prižgi in me stresi z roko,
veš, moj ljubi že jutri nemara
s prvim bo vlakom odšel na vojsko.

Še včeraj sva lovila se po gaju;
ujel me je, objel in mi dejal,
da sem najlepša od deklet v tem kraju
in da naj čakam nanj, če mi je prav.

Danes pa že spet tako sem sama-
ah, dolg, predolg bo ta vojaški rok!
Strah me je, da ga ne bom čakala,
bojim se, da me gledal bo grdo.

Znanci me večkrat prepričujejo: "Ti si smešen,
lahko bi postal Stand up - Komik!"
Odgovarjam jim: "Ja, lahko, vendar
se mi ne da stati..."
Ugovarjajo mi: "No vidiš, to je bilo smešno..."
Rečem jim: "Ja vem, ampak to sem izjavil sede..."
"Lahko bi se pretvarjal, da si invalid
in bi nastopal na invalidskem vozičku..."
"Lahko bi to naredil, vendar to ni moj stil,
nemaram te vrste humorja!" jih zavrnem.
"Kakšen humor pa potem?" me sprašujejo.
"Nobenega!" jih zabijem nazaj, "Veliko rajši
kot Stand up - Komik bi hotel na primer
postati Stand up - Poet!"
Po tej izjavi navadno odidejo rekoč:
"Ah, ti uboga, zmedena duša,
le kdo bi te lahko razumel!"

Takega dekleta,
takih pač ni.
Prečešeš pol sveta,
ne najdeš jih para.

Oglejte si jo,
poglejte še njega.
Ona je velika,
on pa debel.

Intelektualni teliček,
golobradi mladiček,
stokilski prašiček,
za vse kriv je gen.

Sprejel sem besede notranjega duha,
da bi razumel telesa obstoj,
zakaj moja duša telo potrebuje,
v čem je ta nujnost za daljni razvoj.

Moji možgani so shramba spoznanja
v katerih se včasih zasveti modrost,
a ona nikoli ne vznikne iz uma,
iz srca se vname ideja kot gost.

Tovrstnim trenutkom so priče čustva
zato niso minljiva kot je telo,
sestavljajo dušo kot opeka zgradbo                                                                                                           

Počakaj me.
Na isti postaji kot prvič.

December.
Črni lasje.
In črni lasje.
A sijalo je sonce.
Morda si bila ti.

Norost.
Popolna usta.
In nekaj podobnega prvemu.
Toplo je bilo.
Morda si bila ti.

Šminka.
Bel plašč.
In črn plašč.
December.
Morda si bila ti.