V trenutku je bil  prenesen v večnost
za poslovitev ni časa bilo,
izdahnil zadnji atom je kisika,
otrpnilo srce je in z njim vso telo.

Izvijala se je iz gnezda duša
v boli čustev vezanih z njim,
podrejena je bila le volji uma,
zato je bil prehod poln bolečin.

Za življenja je bil poln samohvale
s trdo roko je vodil narod svoj,
v očeh ni bilo zaznave ljubezni,
premnoge v podplutbah je oblival znoj.

Preveč sem želel, preveč pričakoval,
v tem življenju, na koncu vse zasral.
Naenkrat se obrneš in se zaveš,
sam si ostal, star si postal.

Ne veš, te je sram ali ti je žal,
nepravilne odločitve, za vse napake.
Na koncu se sprijazniš s tem, kar imaš,
živiš naprej najboljše kot znaš.

Ko gledaš nazaj ti je težko,
na hitro je vse po gobe šlo.
Postaneš in ostaneš samo stric,
za hrbtom ljudem navaden vic.

Lahna
igrivost
večerne
sape.
Vzdolž
poti
prepognjene
krošnje
dihajo
v parih.

Vprašanja meglijo mi oči,
vsako znova, vsako bolj,
me žre, ko da bil bi molj
ki mi dušo požrešno je, mori.

Ne da vedel bi kod in kdaj,
vprašanja brez ogovora stojé,
brez rešitve, mi vzbujajo gorjé,
brez konca, večni vprašaj.

Rad podal bi trden da, kakor ne,
da kot skala nepremično,
bi stal na besov vse očitke.

Naučila sem se na pamet. Vse bližnjice.
Pa vendar bi te poljubljala drugače.
Vsako sem drugače.

Ironija sreče te bo vedno plašila.
Takšna pač si.
In morda te zato nočem.

Dotiki angelov. Neznosno težki so.
Nikakor ne morejo doseči konca.

Če je dež,
zakaj igraš sonce?

Bolečina.
 Umirava,
 kot odzvanja dan v bližajoči se noči.

Zakaj?
 Ne dojamem,
 kaj hočem s sabo in s tabo.
 Z nama. 

Ne!
  Prepozno je.
  Noč bo prišla in odrinila te bom.
  Oprosti. 
  Saj veš, da sem zgubljena v sebi. 

Cvetiva, obenem pa svet umira.
Strehe padajo, obrazi ugašajo,
dolgi nosovi se raztezajo do tal,
smeh zamira kot izrabljena žarnica.
Midva pa to opazujeva kot čisto svoja 
dela nepopolne shirane sestavljanke. 

Tvoj nasmeh razsvetli svet. Moj svet.
Medtem pa novice črnijo, pomlad se
prevesi v poletje, sonce pa
ostane skrito. Bum, tresk!
Objameš moj izmučen obraz in me 
pomiriš, skriješ pred nevihto. 

Bodi z mano kot s sabo;
tih, pomirjujoč in boljši.
Ustavi me kot si sebe,
preden se utopim v poplavi plastičnih idej.
3,2,1-
bi dočakal konec z mano?

Vrtim se.
Vrtim in vrtim in vrtim.
Počasi bi že najraje bruhala.

Ustavi me.
Prosim, posedi me na tla.
Povej, kaj je prav in kaj narobe.

Tvoj dotik.
Topel in mehak in nežen.
Reci, da bo vse še dobro.