Severnik odnaša polietilenske vrečke
iz cest na drevesa.
Zatohel vonj po Dravi se širi na dvorišču.

Razmišljujoča sediš za mizo in
piješ svoje pivo.
Nisi sama.

Vkopan stojim pred teboj.

Vse zatrto prebujaš v meni.
Vedno znova.
Vedno znova.

Prahu veliko se je že nabralo,
o njej več ne govoriva,
to ime je le ostalo,
odloženo na polico spomina.

Želel bi, da je res,
žal ni tako.
Ne morem kar odložiti,
na njo pozabiti.

Strah s svojimi strahovi,
straši ljudi ponoči.
Samozavest jim zbija,
lažje z njimi se sooči.

Ljudje se pa ne dajo,
pogledati v oči ne znajo.
Ko pa dozorijo,
se tudi tega naučijo.

Takrat od besede strah,
ostane le še prah.
Prah se posesa,
ostane svežina življenja.

Naj še enkrat povem,
vem, to je moj problem.
Padla si mi v oko,
čeprav sem vedel, ne bo šlo.

Pravijo da je oglaševanje,
ključ do uspešne prodaje.
Tvoja mama je vzbudila zanimanje,
spoznal sem te skozi njeno pripovedovanje.

Narobe sem ocenil tvoje razpoloženje,
dobil vtis, da si me želiš spoznati.
Gledal skozi svoje poželenje,
napisanih besed, moram zdaj se sramovati.

Iz neznanih odtenkov se čustvo ustvarja
kot energija iz bolečih dobrin,
zaiskri se naenkrat oko z očesom,
krog se je sklenil iz medsebojnih jasnin.

Pred oltarom sta končni svoj da izdahnila
objeta v stari gejevski plašč,
saj mu je pod odejo iskreno razkrila,
da nudi moškost še najmanj nalašč.

Dobro je vedel od njenih najbližjih
a vseeno je odločil iti z njo  pred oltar,
saj tudi njemu ni stalo do ženske,
v srcu je nosil prav njo mu v dar.

Z mehkim se ne da,
zadovoljiti dekleta.
Če ne najdeš motiva,
naj se raje skriva.

Z mehkim po svetu hoditi,
kot v puščavi brez vode.
Bistvo vsega je preživeti,
v tem primeru trdega imeti.

Kje si ti,
kam si odšla?
Se bova še,
kdaj srečala?

Škoda te je,
si super dekle.
On je prestar,
ima pa denar.

Če ti je všeč,
naj bo tako.
Če želiš kaj več,
me pokličeš lahko.

Čudni časi,
slabo izgledam,
slabo mi gre,
slabo mi je.

Zakaj zame nikoli,
ne posije sonce?
Zakaj mene vedno,
zakrije senca?

Zakaj nad menoj visi,
breme moje zgodovine?
Zakaj se mi vrti,
se bojim višine?

Ta tako živi, tako sivi dan...

In veter zapiha
prinaša vonj
po dežju in nečem neznanem
v ta topel, moren zrak

diši po drevesih
sedaj v listju šelestečih
listih, ki so se pravkar rodili
in po tej toploti
v prihajajoči sivini

zemlja je topla
tako mirna
tako vabeča
in tam leži

Živim na deželi med vinogradi
z njimi posebno radost delim,
končni izdelek je v črnini,
prepoln svetlobnih in peklenskih prvin.
Nisem prijatelj tej varljivi stvaritvi
odkar svoja načela in um z njo delim,
vino spoštujem kot živo osebnost,
a nobeno intimo mu ne dovolim.
Dopuščam, da živi v svoji svobodi
ali brez zraka, da ne ponori,
naj le ostane v skrivnostni pojavi,
kot znamenitost, ki v duši zori.
Od vseh rastlin je trta deležna
spoštovane nege od daljnih davnin,
jo zopet spominja sam Jezus preroško,
s srčnim razumom pijte to kri.