Dober večer mlada dama,
ste tudi vi ostala sama.
Čas je na vaši strani,
nihče vam nič ne brani.

Kakšni so načrti za nocoj,
jih ni, sedite z menoj.
Lahko o vremenu govoriva,
ali noč, skupaj preživiva.

Ne bojte se, ne grizem,
tu sem, lahko vam ustrežem.
Po pravici, vas malo je sram,
brez skrbi, pokažem kaj znam.

Po burni noči grmenja in nalivov
se je deževnik rešil iz mokrega zemljišča,
na vlažno vendar trdo je cestišče,
v tem hotenju je našel zadnje zavetišče.

Pogled zastal mu je na samo pokončanje
izgubljencu, brez cilja kam koli se ozreš,
se zamislil je ob tej nemočni glisti, rekoč:
Jaz iščem dom, a ti iz njega greš.

Bog vedi kaj bo mene doletelo
me vodi um, a v upu ni besed,
le noge me nosijo po spominih,
ostal bo viden le sestradani skelet.

Ustrašila si se obveznosti,
resne zveze nisi želela.
Jaz pa tvojih nesramnosti,
za avanture si živela.

Škoda za izgubljene trenutke,
zdaj starejša sva oba.
Žal ti je za te občutke,
časa zavrteti se nazaj ne da.

Parkerjevo pisalo,
veselja je dalo.
Majhno darilo,
čudovito posvetilo.

Hvala gospod Parker,
za to majhno napravo.
Nanešeno na papir,
ključ do srca, je postalo.

Kot pretkana senca
spet groziš
z očmi divjine
in z obljubo vetra.

Ne veš,
da nimam več slik
niti oblik
niti porazov
ki bi jih pletla v nebo.

Ne veš,
da nimam večera
niti mrtvega jutra
niti nočnih vrtenj.

Vaše šale,
všeč so mi.
nesreče male,
provokacija, se zdi.

Da ne zabredem, v težave,
distanca priporočena.
Besede sočne, vedno prave,
razmerja v glavi zapletena.

Danes je danes,
zelo je lepo.
Ali bo jutri,
sploh še tako?

Pridi, poglej,
v zraku tišina.
Ostani, se nasmej,
popolna svežina.

Ni vprašala za ime,
jaz pa tudi ne nje.
Simpatična, ni kaj,
ne glede na položaj.

Ne obračaj se,
ne glej nazaj,
ne hodi po robu,
prišel bo tvoj maj.

Ne bi lagal,
prikrojil bi resnico.
Ne bi jemal,
iskal bi pravico.

Jezik predolg,
mačje maščevanje.
Plačal bom dolg,
ne moje stanovanje.

Skozi mesečino bom pila
in izpila
kapljo orosene poti
ki je ostala
ko sem postala
vzneseno daleč.

Pila bom za dni
skrite pred poljubi
ko si na izgubi
če podležeš beganju oči
in besedam o obljubi.

Naj ostane
stotinka skozi katero
se vrtinčijo stoletja
naj ostane
beseda vzročno bleda
in posledično sprejeta.

Timing slab,
zdaj je konec.
Me grabi zavist,
se obnašam kot norec.

Po toči zvoniti,
seveda, prepozno!
Gnev izliti in
zapisati, jasno!

Povprečje, povprečja,
jeza vse večja.
Sebe krivim,
nič ne storim.

Jezik hranim,
življenja stradam.
Srce mirim,
verze izvabljem.