Šefica bo huda,
če jo kaj pič.
Toliko truda,
za prazen nič.

Ura je ena,
delo ne gre.
Ena še izgubljena,
boljše da ne.

Pohiteti je treba,
da se naredi.
Kar je potrebno,
da se postori.

Vam gospa Klara,
z veseljem bi pomagal.
Okoliščine so take,
kaj bi razlagal?

Zelo mi je žal,
zavrnil sem prošnjo.
Bolje za vse, je tako,
lahko bi se slabo izšlo.

Ne posipajte soli na rane,
pri miru me pustite.
Lahko se pogovorimo,
o njej ne govorite.

Mesece se vleče,
moja slaba volja.
Vest me peče,
sem nesramen do okolja.

Ljudje pa trpijo,
moje sreče si želijo.
Jaz sem nesramen
in jih prizadanem.

Ne mi pomagati,
ob strani stati.
Ti problemi,
so v moji glavi.

Močno premočni živí dvom v človeštvu
postal je slepa vsakdanjost sveta,
malokdo išče sebe v srcu,
ki je naveza za pot do neba.

Edino mi srce v čutila prenaša
vsako zavedanje svojih meja,
v njemu prebiva pridobljena ljubezen,
če jo ne ustvarjaš, prepoln boš gorja.

Uglašujem v sebi vse strune življenja,
da bi za vselej svoj obstoj doumel,
vrojen sem v lastno disharmonijo,
nočem več biti zaslépljen in len.

Ostale so samo kosti,
brez mesa
znanilke časa in daljave.

Vse je utonilo v tebi,
v meni,
v času, ki molči
in nič ne da
le nekaj vzame.

Morda sva dva.

Morda je končno konec drame.

Daleč si
in si privid,
kostanjev ples si vetru.

Vrtinec peska
in puščavska kri,
občutek si telesu.

Blizu si
in zgolj privid,
drhtenje na pečini.

Oddaljen krik,
bel blišč skrbi
navdih si bolečini.

Slišim ime,
lepše je.
Srečam te,
lažje gre.

Moja nemoč,
me ubija.
Rabim pomoč,
srce razbija.

Ne gre,
si nedotakljiva.
Sovražim sebe,
si nedosegljiva.

Obsedenost sili,
me k pisanju.
Bolje to,
Kot k pijančevanju.

Se zaključi,
čas je že.
Odhod določi,
žal ne gre.

Avantura se končuje,
življenje kot je zdaj,
se zaključuje.
Gleda se naprej.

Drugje ne bo boljše,
najverjetneje slabše.
Če to delo zapustim,
boljšega gotovo ne dobim.

Tu zaradi ....,
težko živim.
Tako ne gre,
v prepad drvim.

Pojdi domov,
ne obračaj se,
ne vračaj se,
ne potrebujem te.

Lažem sebi,
lažem tebi,
lažem vsem,
potrebujem te.

Prebudila sem sence, razbohotene
na mojem obrazu. Skrivajo
strah, ki se spretno odmika od
prehojenih besed - spustila sva jih
v neskončnost kot balone, pobegle
otroškim ročicam. Zavozlala sem
preperele nitke, okopane v
jutranjem soncu, in jih s tresočimi prsti
spletla v kito. Prisluhnem slapu
besed, šumijo na mojem opečenem
ušesu, ko tvoji stavki trgajo kosti,
ki sem jih vsako leto pridno voskala
in pripravljala na spust k tvojemu izviru.
Zabolelo me je v mišicah, kamor sem
naselila bodičasto cvetje in z vsakim
premikom udov zaječala tvoje ime,
ki je bledelo na sveže ožganem papirju.