tišina se je sprijela
z ostanki šepetov
na koščenih vejah
odmrlega dopoldneva

potopim se v temo
svetlim z drobnimi lučkami
na zamreženih vekah
diham skozi pore zarjavele kože
brezbarvna sem
kot bledica človeške ribice
obuta v hrepenenje
priplezam na plan
odprem oči
svetloba me rani
zvijem se v kokon
in čakam da me segreje
vonj tvoje sape

Čuden dan,
brez pogovora.
Neizpolnjen san,
brez odgovora.

Kje si ti?
Jaz sem tu.
Zakaj te ni?
Si pa v snu.

Danes je težek dan,
sem neprespan.
Po telesu me mrazi,
to ime, se težko prebavi.

Slabo se počutim,
pa se ne bi smel.
Tu mi je lepo,
kadar pozabim jo.

Ona pa se skriva,
saj je vsega kriva.
Sedaj me prezira,
za hrbtom kritizira.

Z več osebne sreče,
v novo desetletje.
Manj domače ječe,
se izpolnijo naj želje.

Desetletje kreativnosti,
osebnostne rasti.
Polno modrosti,
manj življenskih pasti.

Stekel bom stran,
pred družinskimi stanovi.
Skril pred seboj,
pred svojimi strahovi.

Preganja me ime,
čudovite dame mlade.
Njene sanje me more,
polne so naslade.

Saj nisem vraževeren,
to je stvar navade.
Z lepoto zaslepljen,
ker je ni, izgubljen.

Glavo mi je zavrtela,
spodrezala mi krila.
Moje srce razvnela,
življensko moč iz žela.

Jaz ne grem,
saj veš, ne smem.
Ti pa pojdi,
lepo se imej.

Ker me ne bo,
poskrbi za njo.
Nasmehni se ji,
vesela bo, da živi.

Če bo užaloščena,
zna biti zatežena.
Zato šalo razdri,
zame to stori.

Ko je vesela,
je prijetna.
Na trenutke se bo zdela,
preveč prevzetna.

Ne jamraj, vedno je,
lahko še slabše.
Ne godrnjaj, življenje si,
naredi slajše.

Uživaj dokler živiš,
z veliko žlico ga zajemi.
Naredi kar želiš,
z obema rokama ga objemi.

Čas je, se ti ne zdi tako?
Premeči črke do nerazpoznavnosti in pozabi,
kako je občutiti moje roke za vratom.
Zdaj te prislanjam k steni samo, da lahko zagrizem tam,
kjer sploh ne boš čutila.
Ker me ni. In ne bo me.
Že tako ali drugače si vzela prevelik del mojih noči.
Nekatere znajo hrepeneti po preveč.
A ne ti.
Ti, prazna, brez vonja po objemih, brez priokusa sladkosti.
S poljubi si zadušila vsak sijaj proti kateremu sem hodila.
Vsaka bi lahko kar odšla. Tebe bi prvo spustila.
Toliko si mi. Preprosto nič.
Zbeži od tega.

Črno beli čas,
okoli mene.
Zakaj so vse,
barve izgubljene,
Iz dneva v dan,
bolj zagrenjen.
Iz tedna v teden,
bolj nesramen.
Iz leta v leto,
bolj aroganten.