Tri mlada dekleta,
mladosti najboljša leta.
Z nasmehi na obrazih,
ob cesti stoje.

Tri zale prekmurke,
lepota Soboškega cveta.
Palcev dvignjenih,
prevoz si žele.

Ne bodi no len,
sem ustavil.
Videl sem plen,
Kaj bi sploh pravil.

Prijetno se smejale.
Me gramo v Soboto,
za vožnjo uprašale.
Se lahko, s teboj bi peljale.

Palček iz porcelana,
na vrtu stoji.
Zjutraj bo slana,
rože pokri.

Naj ubožca vzamem,
odnesem v klet.
Ali zunaj pustim,
da objame ga led.

Zob časa ga je načel.
Ta palček je star.
Ded ga je kupil,
za velik denar.

Od kar pomnim,
palček je tu.
Zdaj me mori,
da zunaj stoji.

Ne vem kdo si in ne komu kaj si.
Kakor meglica v tihem večeru si,
ki z jutrom zbledi,
a zvečer spet znova se rodi.

Res ne vem kdo si,
niti čemu v mislih si mi.

Ne vem kakšen je tvoj svet,
ne vem niti kakšen je tvojih kril let,
ne vem natančno tvojih oči pogled,
ne vem sploh kakšna je tvojega koraka sled.

Duša brez kril nežno objema izgubljeno v meglico ovito čustvo
...
brezumno kliče ime že tolikokrat v tišini izgovorjeno.
Dotika.
Ne drži.
Čuti.
A ne občuti strahu pred grobo realnostjo.
Krik,
ki obstane v neskončnem prostoru, in kot dim izpuhti.
Izgine,
kot da ga ni nikoli bilo, a se še vedno čuti
senca,
bolečina,
mraz.
Ne vidi.

Obrobne steze so popeskane.
Dolgčas jih poglablja
v grobozrnate misli,
ki spolzijo kot nebistvene.

Glavna steza je travnata.
Vedrina kar bosa pritaplja.
Finozrnati polžji okruški,
strastni poljubi podplatom,
so za vedno tvoji.

Razvezana culica.
Polna sva sladkih drobtin.
Reka se je pomešala s prodom.
Nebo je iztreslo v naročje
zadnje sončne žarke.

Prsti so pobirali
drobno zmlete spomine,
tkane iz balzam besed.
Pogled jih je povezal nazaj.
S svileno pentljo razuma.

Ime globoke rane reže,
brazda do srca seže,
vrv okoli vratu veže,
boli dotik bodeče neže.

Čudoviti nežni cvet,
besedno zlomi moški svet.
Dekle je še mlado,
ne ve, kaj bi rado.

Želel bi zatreti svoje želje,
pozabiti na vse,
obhoditi življenje,
zaspati...

Odšel bi nekam
kjer je sreča,
brez teme.
A se bojim!

Izvedela sem,
da oditi bom morala domov.
V strahu in žalosti
poslovila sem se od vseh.

Tega kriva je samo nova gripa,
zaradi nje človeštvo samo še ripa.
Ni mi všeč, kar se dogaja,
a to je smola in izdaja.

Razširila se je na šolo,
kot zapela bi svoj solo.
Odhajamo zdaj domov,
nič kaj veseli prav.

Če bomo upoštevali pravila,
ki postavili so jih ministri,
se prav kmalu lahko zgodi,
da bomo veseli prav vsi,
ko te gripe več ne bo,
človeštvo v miru živelo bo.

Moje srce je tvoje,
predala sem se ti,
zdaj pa te tu ni,
brez tebe mi na jok gre.

Rada s tabo bi lepe trenutke imela,
s tabo lepe pesmi bi pela,
ob tebi vse bi imela,
če le ob tebi bi bila.

Obljubila sem si,
da te bom čakala,
čeprav bom  vse dni jokala,
zmešana ko budala.