V jeseni listje pada,
listje raznobarvnih barv.
Med listjem pa išče ljubezen
ena mlada deklica.

Deklica razigrana,
mlada in igriva,
obdajajo jo trenutki žalostni,
saj ve,
da nobeden jo uslišal ne bo.

V gozdu sedi,
sledi listju,
ki pada z dreves,
in zamišlja si,
kaj, če eden bil bi ji zvest.

Ko pa listje odpade,
v zimo se spusti,
na oči ji snežinka pade,
takrat vse si zaželi.

Ne dotikaj se me, 
nisem več otrok, 
braniti se znam, 
tudi tebe lahko izigram 

Razjezil si me, 
pusti me na miru, 
ne zafrkavaj me, 
besna bom. 

Besna sem, 
z vso silo bi razbila vse, 
a vendar ne, 
življenje gre naprej. 

Le zakaj trpim še jaz, 
ko vidim tebe svaki dan? 
Le zakaj pustila sem te, 
če vedela sem, 
da trpela bom? 

Kako lahko si dovolil, 
da te ne vidim več, 
kako si si lahko 
našel drugo? 

Zakaj mi ne pustiš v 
tvojo bližino, 
rada bi ti nekaj povedala, 
pa ne upam več. 

Malo časa mi daj, 
a nasmej me vsaj, 
ko žalostna bom, 
da spomin nanj bo zbledel. 

Prvi dan si z mano bil, 
z mano si vse dni. 
Smejala sva se, 
v tvoj nasmeh in smeh zaljubila sem se. 

Prosim te le, 
upanja mi le ne dajaj, 
ker še sama ne vem, 
ali ga prebolela bom. 

Iz dneva v dan jočem.
Tebi za to ni mar.
V prvih mesecih bil si mi vse.
V sredini 9 mesecev ljubila sem te nadvse.
Zdaj podira se vse.

In po čigavi krivdi?
Rečeno je, da po moji.
A jaz mislim, da po tvoji.

Zdaj želim si,
da spoznala te ne bi nikoli.
Čeprav ljubezen lepa je bila,
zdaj srdita je kot strela.

Danes je torkov april,
mi bomo muzko na glas nabil.

Malo bomo vam sitni,
a nič zato,
eno pesem vam bomo zapeli.

Šola nam odpade,
naj že enkrat propade.
V Ljubljani obtičali smo ujeti,
zdaj v Celje smo po dolgem času se odpeljali.

Vsak dan v šolo pridemo,
včasih malo zamudimo,
a takoj neopravičeno uro dobimo.

Dovolj nam je šole,
dajte nam mir.
Radi odšli bi v svet,
kakšno minuto naše mladosti ujet.   

Učitelji nas mučijo,
mi pa šolske klopi uporabljamo
za uboge ocene,
tudi če so dobre ali slabe;
v redovalnico so zapisane.

Ob dnevih žalosti jočem,
in se sprašujem,
zakaj trpim?

Zakaj ravno jaz,
ko prestala sem toliko hudega?
Zakaj mi ni usojena sreča?
Zakaj jaz?

Ponoči spati ne morem,
ko cele dneve nesrečo mojo objokujem.
Ko vsaj eden bi me lahko razumel.

Včeraj rime same so letele,
verzi sami se brez truda pletli.
Kitice se same spisale,
v pesmi nove so nastale.

Danes vse na silo,
preveč se je trudilo.
Danes ni moj dan,
rahlo sem bolan.

Bo pa jutri bolje,
rime bodo se vrnile.
Ideje in ispiracijo vlile,
nove pesmi se rodile.

Misli sem ljubezen greje,
ti boš moje pesmi brala.
Povsem sem brez ideje,
glava prazna je ostala.

Misli so povsem neurejene,
nekdo vse je razmetal v glavi.
Mi jih lahko pomagaš urediti,
sam ne zmorem to storiti.

Lahko bi mi pomagala,
za nered ti si kriva.
Lahko bi ob meni stala,
odgovore, kdo skriva?