Ona je lepa,
v svoji preprostosti.
Ona je zanimiva,
v svoji izvirnosti.
Ona je popolna,
v svoji enostavnosti.
Ona je genijalna,
v svoji spontanosti.

Zrak na telo pritiska,
duso trpeco stiska.
Ta sla bi na drugo stran zemlja,
a je privezana na kamen njegovega srca.

Duša sama se je privila v srce
in ovila okrog kamna,
kamen izrodila mimogrede
in nastala je črna kamra.

Duša ujela se v oblast,
nakit ničvreden je balast.

Oblast na koncu je ugnala strast,
moralo stopila, zazgala čutila,
duso si popolnoma je podredila.

Lepota narave,
bahava s cvetom.
Poglej češnje,
prijetne očem.

Popolna lepota,
v mislih, na te.
Izklesana v podobo,
najlepše dekle.

Zunaj dežuje,
skozi okno strmim.
Za mizo sedim,
se nase jezim.

Polna glava težav,
jih rešiti ne znam.
Imela si prav,
sedaj me je sram.

Čas celi rane,
ne boli več zelo.
Čas spere spomine,
prav je tako.

Lepa si, lepa,
tu ugovorov ni.
Ne bodi tako slepa,
rad povedal bi ti.

Ne tako ozko,
gledati na svet.
Razširi obzorje,
boš padla v med.

Te opravljam,
to je zavist.
Se ponavljam,
peče me vest.

Moram priznati,
sedaj mi je žal.
Te nisem zagrabil,
odpeljal domov.

Se nisem zavedal,
kaj bi dobol.
Bil sem slep
in vse izgubil.

V deželi vsega,
se nič ne dobi.
Sami posebneži,
to je vredno skrbi.

V deželi idijotov,
delo smrdi.
Pojdi raje v politiko,
ti ne bo treba delati.

V deželi diplom,
intelekta pa ni.
Vsi akademiki,
pa neresnica zveni.

Včeraj mi je nekaj,
padlo v oči.
Sem stal na postaji,
ko to se zgodi.

Je dekle vstopilo,
na tretji peron.
Odloži nahrbtnik,
se na steber naslon.

Dober dan gospodična,
je tle vlak za Kranj.
Me mrko pogleda,
obrne se stran.

Kakšni mični dami,
hodita po Ljubljani?
Zanimivo, bi bilo v dvoje,
pardon, mislil sem v troje.

Tele moje šale,
so drago me stale.
Po ustih sem dobil,
pa nisem nič spil.

Ko sva se dotaknila,
je iskrica preskočila.
Malo je skelelo,
ni pa prav bolelo.

Mogoče ni res,
se mi pa zdi.
Zdaj ko te ni,
pa me vse boli.